If this one doesn’t scare you, you’re already dead!

Bil je petek in bil je trinajsti. Teden kasneje je na Kanalu A 5. del znanega slasherja Friday the 13th, z naslovom A New Beginning. Ko koj kmalu ugotovim, zaradi česa bo v tem delu tekla kri, me prešine misel, da imam nekje na novem disku sveže prenešeno zbirko Phantasm. Lep čas nazaj so dele enega za drugim vrteli na TV3. Minilo je par let, zdaj pa me je film spet navdušil. In po naravnost smešnem koncu 5. dela Petka trinajstega je ravno prav prišel kakšen film, ki je prvi v seriji in njegov motiv še ni izžet.

Don Coscarelli je z borimi 300 000 dolarji leta 1979 uspel posneti film, ki je tedaj požel veliko uspeha, upravičeno. Tistih par igralcev, ki jih je imel na voljo, je postavil v majhen kraj v ZDA. Zgodba nas postavi na pokopališče, kjer pri spolnem aktu zalotimo Tommya in neimenovano punco, ki Tommya kaj kmalu zakolje. Hkrati vidimo, da je punca krinka Visokega moža. Naslednji prizor prikazuje Jodya, ki pomenkuje z Reggijem o Tommyevi nenadni smrti, ki naj bi bila samomorilske narave. Jodyu sledimo v mavzolej, ki iz različnih koncev sliši glasove. Preseneti ga Visoki mož, ki ga obvesti, da se bo pogreb pričel. 

Na drugi strani spoznamo Mika, ki skrivoma opazuje pogreb in zapazi Visokega moža, kako spravlja krsto v mrtvaški avto (krsto je prej nosilo 6 ljudi). Kar se da hitro se odpelje proč. Oglasi se pri prijateljici, želi govoriti z njeno babico, ki naj bi bila neke vrste jasnovidka. Prepričata ga, naj spravi roko v črno skrinjico, ki roko zagrabi in je ne izpusti. Ko se Mike dokončno umiri, skrinjica popusti in roko z lahkoto dobi ven. Tu se Mike nauči, da mora najprej premagati strah, šele nato nasprotnika.

Kasneje se tudi Jody zaplete z isto žensko kakor Tommy, vendar ga zmoti Mike in ženšče čudoma izgine. Mike večkrat zasliši glasove. Odločen se spravi do mavzoleja, kjer ga preganja srebrna krogla; ta ubije upravnika (vsaj kot to si ga razlagam), pojavi pa se tudi Visoki mož. Tommyu uspe, da mu odseka par prstov, in enega izmed njih, čeprav okrvavljenega z rumeno krvjo, odnese domov kot dokaz Jodyu, da je nekaj hudo narobe. Začne se borba Jodya, Mika in Reggija proti Visokemu možu. Med tem banda treh ugotovi, čemu Visoki mož sploh pobija. Izkaže se, da njegovemu planetu primanjkuje delovne sile in prišel je po nove sužnje. Za trenutek Mike celo stopi v interdimenzionalni portal, zaradi česar tudi ugotovi namere Visokega moža.

Očitno je, da ta film ni slasher, vsaj tak tipičen ne. Za razliko od poblaznelih najstnikov (če jih uspe toliko preživeti, da lahko o njih govorimo v množini) ki v večini slasherjev bežijo za svoje življenje, se v tem filmu soočimo z odločnim nastopom proti antagonistu, kjer ti ne bežijo, temveč se borijo za življenje. Zgodba je po svoje dokaj izvirna – glede na to, da so v tistem času na sceni morili predvsem sprevrženi psihopati – a je vseeno tudi precej enostavna. Kar je od grozljivk sicer pričakovati. O Visokem možu bi se dalo debatirati. Njegova vloga je precej interesantna, in sicer kaj počne na onem svetu, ne na tem.

Poleg tega se v filmu pojavijo nekateri elementi, ki bi jih bilo bolje razvijati, nekatere pa bi bilo bolje opustiti. Jasnovidka, ki jo obišče Mike bi lahko imela večjo vlogo pri celotnem razvoju dogodkov, predvsem pri razlaganju pomena Visokega moža, njegovih sužnjev in srebrne krogle. Tistih pet minut, ki jih ji je film namenil bi brez skrbi podaljšali. Mike bi dobil boljše odgovore, pa tudi gledalci. Visokega moža bi tudi lahko pokazalo kdaj s svojimi ljudmi oz. njegovimi sužnji v beli sobi z interdimenzionalnim portalom. Tako pa smo videli sode polne sužnjov in odprtje portala, šele po tem pa se je prikazal Visoki mož, kar je sicer nelogično. Če se je portal odprl, se je odprl z razlogom, ker je bilo sužnjev dovolj, kar pa pomeni, da je naloga Visokega moža opravljena – a skozi portal ni nikoli stopil …

To in dogodki na čistem koncu filma nam nakazujejo, da obstaja možnost za sekvel. In sekvel je bil. Pa ne en, temveč trije. Govorice so tudi o četrtem. A baje se ne približajo kvaliteti prvega. Razmuljivo. Redkokdaj se.

Srečno v 2009!

Če se spomnite objave iz prejšnjega leta, veste, da je bilo kar nekaj visoko-letečih zaobljub. Nekatere izpolnjene, nekatere ne. Zato prvo analiza.

• nadaljeval z blogom – ✓
• naredil nekaj, kar mi bo popolnoma spremenilo življenje (še ne vem, kaj) ✗
• še naprej pridno fotografiral in nadgrajeval znanje ✓
• pridobil znanje o web 2.0 aplikacijah ✓
• prebral nekaj angleških knjig ✓
• zaslužil prvo plačo ✓
• začel z rekreacijo ✗

Očitno je, da je blog ostal, torej pri prvi točki ni debate. Pri drugi tudi ne, kajti če bi do take spremembe prišli, bi bili prvi, ki bi vedeli. O tretji točki tudi ni veliko povedati, sami ste videli, da je bilo kar nekaj fotografij objavljenih. Web 2.0 aplikacije sem spoznal (Twitter, Flickr če smo natančni), nekaj je bilo o tej temi tudi objav. Manjkale so objave o prebranih knjigah in pri tej točki boste morali preprosti verjeti, da sem jih nekaj pa le prebral. Plača je padla preko študenta, poleg tega pa še štipendija. Rekreacija je ostala zadaj in bo tam tudi ostala.

Letošnjih zaobljub bo manj, bodo pa malenkost težje. Vsaj mislim da. Zapovedi so sledeče:

• nadaljevati z blogom
• spisati program, ki ga bo lahko uporabil še kdo drug poleg mene
• (online) inštrukcije matematike in z njo povezanih predmetov

Glede na malo število teh zaobljub predvidevam, da bom hitro gotov. A trenutno sem brez idej, kaj bi še dodal na seznam.

Kako pa kaj vaš seznam?

3 leta so naokrog ko sem iz Pentium IV 2.0 GHz prešel na AMD64 3200+ 2.0Ghz in si prvič sam sestavil svoj računalnik. 

Po 3 letni epohi je bil čas za popolnoma novo konfiguracijo, in sicer:

• ASUS Rampage Formula X48 S775
• Intel Core2 Quad Q9550 2.83 GHz
• ATi Radeon HD4870 1024MB 
• Corsair Dominator Twin2x 4096MB DDR2 
• Samsung SpinPoint F1 HD103UJ 1000GB
• LG-GH-22NS30 SATA DVD±RW
• Tagan SuperRock TG680-U33II 680W

Celotno konfiguracijo poganja Windows Vista Ultimate, čez katero sem imel že marsikaj za povedati, ampak na novi konfiguraciji deluje zadovoljivo. Lahko bi bilo bolje, predvsem kar se tiče prenosa po lokalni mreži. Načeloma pa ni težav.

Poleg tega pa sem nabavil še novo ohišje, tokrat Chieftec. Prejšnje je bilo AeroCool AeroEngine II, ki je dobro opravilo svoje delo z nizko temperaturo, ampak čez čas postanejo LED diode v prav vsakem kotičku mlinčka dokaj nadležne. Tole pa je zaenkrat tiho, čeprav kar toplo, zato nameravam dokupiti par ventilatorjev. 

Da bi le dobrih iger bilo.

Sicer nisem med najhitrejšimi, niti med najkvalitetnejšimi, se pa bom poskušal potruditi, da predstavim kar se da objektivno nov del meni izredno ljube franžise, ki jo nekateri obsojajo, da obstaja le še kot krava molznica, ki pa se ji počasi približuje neljuba smrt.

Igro sem kupil, všeč mi je celotna franšiza in si zasluži. San Andreas nisem kupil in še do danes mi je žal. Bila je dobra igra. Kaj dobra, perfektna. Vice City si lastim, GTA III spet ne. Ampak tam so že drugi razlogi; franšize ob izidu tretjega dela namreč sploh nisem poznal.

Ko danes že tretji dan preigravam, sicer bolj po malo, se mi poraja par vprašanj. Je to GTA, ki smo ga vajeni ali je to GTA, ki smo ga pričakovali. Ali pa morda nič od tega?

Zgodba 

Niko Belić/Belic, Srb po narodnosti, se odpravi v obljubljeno deželo po razkošje, ženske in osebni uspeh. Začenja z dna družbene lestvice in skuša uspeti. Carl “CJ” Johnson je zbežal, ko so mu ubili brata. Niko Belić je zbežal pred neugodnimi okoliščinami, ki so imele za posledico, da so ga nepravilni ljudje črtali iz seznama. Kasneje izvemo še, da išče odgovore iz vojne preteklosti. Dejstvo je, da je Niko takoj, ko stopi na ameriška tla, pripravljen poprijeti za vsako delo … Kot da tega nismo vajeni že iz prejšnjih izdaj

Način igre / igralnost

Wikipedia kliče to igro sandbox-style. Obenem pa je tudi GTA eden izmed glavnih predstavnikov tega žanra iger. Sicer še to ne pomeni, da lahko počnemo vse, kar se nam zahoče, smo pa dovolj blizu. Vprašanje je, če se je ta svoboda ohranila tudi v GTA IV. Kolikor sem do sedaj preigral, bi rekel, da se je izboljšala. Nič več nimamo telefona, ki klice le sprejema, kličemo lahko naokrog kadarkoli se nam zljubi, čeprav največkrat naletimo na telefonski predal, pri katerem pa Niko bolj kot ne skopari z besedami.

Način pretepanja so spremenili in obenem dodali health-bar nasprotnika. Spremenjena je tudi uporaba orožja, tako da je streljanje prvo-osebno (first-person shooter).

Obiskovanje restavracij je stalnica že od San Andreas. Kdaj pa kdaj odigramo pikado ali podiramo keglje. Kar pa je v San Andreas bilo, pa tu ni več, so sposobnosti, ki smo jih nabili tekom igre: motociklistični in avtomobilistični manevri, nabildanost, kondicija, kapaciteta pljuč, izgled in debelost. 

Overall je koncept ostal enak. Furamo se od ene lokacije do druge. Zdaj nas lahko med temi lokacijami prevaža taksi, ki nam zaručana par dolarjev več, če želimo furo kar preskočiti in se znajti na cilju. Opazil pa sem še, da občasno postavljeni pred izbiro, kaj bomo storili s kakim sovragom. Nisem pa še preigral toliko, da bi videl, kako različne odločitve vplivajo na tok dogodkov. Če je končni izid drugačen, vsa čast in hvala razvijalcem. Če ne pa … why bother?

Grafični model

Grafični model je v prejšnjih treh izdajah načeloma ostal enak. Doživel je nekaj popravkov, to pa je tudi to. Štirica je na pladnju prinesla novo grafično srčiko, ki pa bi lahko bolj dodelali.

Avtomobili in okolica so dobro izpopolnjeni. Vendar ko se furaš pod železnico, je senca, ki pada na cesto ena velika polomija. Če bi primerjal, bi lahko rekel, da imajo švicarski siri v povprečju manj lukenj kot ta senca. A tokrat ne govorim o luknjah kot o softverskih hroščih ampak o dejanskih luknjah. Na grafične pogone se ne spoznam in ne vem natančno, kako delujejo, vendar pa vem, da se take luknje da zaflikati. 

Kar manjka pri nastavitvah je AA, anti-aliasing ali glajenje robov. Zasledil nisem niti AS, anisotropic filtering ali anizotropičnega filtriranja. Sicer bolj malo poznam delovanje tega sistema, a kolikor vem, naj bi šlo za filtriranje tekstur, kar bi morda lahko izboljšalo sence.

Fizikalni model

Igralci so skozi razvoj iger večkrat godrnjali nad nemogočim v igrah. Na mestu je vprašanje, kaj natančno je nemogoče v Sci-Fi igrah tipa Doom ali Half-Life. Čeravno nam je všeč surrealistična vsebina, pa bi radi, da se pojavlja v okviru Newtonovih teoromov. Je pa spet vprašanje, če pride taka vsebina potem do izraza.

Res je, da v GTA surrealističnih vsebin skorajda ni. Morda je skok z višine 100m v San Andreasu bil privlečen za lase. Presenetil je tudi jetpack, čeprav je res, da kadar gre za izume vojske, nikoli ne moremo z zagotovostjo trditi, kaj je surrealistično in kaj ne.

Izjemno je dodelano obnašanje avtomobila, ki ga ne moremo kar tako sukati in se obnašati kot mali bogovi na cesti. Če hočemo zvoziti ovinek moramo bodisi izjemno upočasniti z navadnimi zavorami ali pa tvegati z ročno zavoro, ki nas največkrat preveč zasuče, da bi lahko mirno peljali naprej. Ob hudih trkih nas vrže iz avtomobila, zato bi predlagal, da se Niko priveže, ampak očitno varnostnih pasov doma ni poznal.

Wrap-up

Opisov po spletu nisem prebiral, preden sem igro naročil. Nakup je bil tako samoumeven, da za trenutek nisem okleval, preden sem oddal naročilo. Pa to obžalujem?

GTA IV ni kot njeni starejši bratje. Zgodba je zastavljena drugače, izboljšan je način igre, grafična srčika. Pregled nad vsem ima fizikalni model, ki skrbi, da poteka vse v okviru 300 let starih teoremov.

Z GTA IV smo dobili dobro grafiko in fizikalni model, ki je tako dober, da glava peče.

Je to sploh še igra? Ali je morda simulacija? In na koncu vseh koncev, je to sploh še GTA?

Ni! Vsaj tak ne, kot smo ga vajeni. Nismo več bogovi in verjetno ne bomo več. Pa bomo kljub vsemu igrali? DA.