Delovna sobota

No, pa sem dočakal vikend. Zame se je uradno začel šele okoli pol ene ure[popoldan], kajti prej smo bili jaz, Jaka in Janja[neblogovca] aktivni v Prevaljah. Ja eni so bili mnenja, da je to g33ky tekmovanje. No, g33ky res ni bilo[ali pa se samo meni tako zdi], ampak tekmovanje je bilo. Iz slovenščine. No, če bo srebrna ali zlata se nimam kaj pritoževati, če pa ne, bom vložil ugovor in pokazal, kako pravilno je napisan blog. Naj se obrišejo pod ritjo … ekhm … pod nosom .

No, tekmovanje samo je potekalo brez kakih zapletov. Malo sem pogrešal, ker včasih je pa le bilo kaj[kot lani na fiziki, ko je nekomu odpovedala tehtnica], ampak sem se sprijaznil. Tekmovanje je bilo dolgo, da, trajalo je 2h in 15min brez odmora. Kar veliko. In da po nalogi objektivnega tipa ni bilo sendviča je že absurd. Pa še po koncu smo dobili dunajske v obliki in velikosti srninih medaljonov. Tako da jaz tu se kljub znanju najedel nisem. Pa pravijo da znanje prinaša kruh. No, pravzaprav je kruha bilo dovolj, če povem po pravici, vendar kot pravi ena novela, ki jo je bilo potrebno obravnavati, kruh ni vse. Tako da … ne vem, zakaj potem ta šola dela v nasprotju s temi načeli + naj bi imeli celo defektno hrano, saj je prejšnji teden imel Jaka[po kemiji] prebavne motnje po solati, zato je danes raje ni vzel, jaz pa danes že čutim spremenjen bioritem v mojem zadnjiku. Saj neeeee. Torej, če povzamem: trpeli smo dve uri, prvič se nismo najedli, drugič se nismo, morda se bomo tretjič, vendar moramo dobiti ali zlato ali srebrno … saj nam je bila s strani mentorice obljubljena pica. Huh, odrešenje, končno se bom pošteno najedel na račun mojega dela(kao).

No, cel ta teden je bil še kar pester, vrstili so se namreč trije rojstni dnevi, eden izmed slavljencev je že davno pod rušo in ima rojstni dan isto kot Karin[neblogovka]. Kdor ugotovi, kdo je to, naj ne dvigne roke, ker je to relativnostno, kdo koga misli. No, kot že omenjeno sta poleg mrtvega slavljenca imeli rojstni dan še dve, Karin in Mojca imenovani. Vse najboljše še enkrat.

No, pa lep pozdrav do naslednjič[ne, zdaj pa ne povem, kdaj bom naslednjič pisal, ker mi boste spet težili, prasci].