Velikonočna goba ali kako sem se skoraj zadušil

Helow, helow. Ja, vem, ni prav napisano, n00b sem, OK, pa mi zamerite. Ne? No, saj vem, samo da sem nazaj. No, za nekaj časa[pravzaprav le za dva dni] sem se odklopil od računala in se presedlal na televizijo, vendar ne v Radljah, temveč v Mislinji. O tem kraju, oz. kaj tam delam kdaj drugič, glavno da jaz napišem en artikel, ki bo povzročil strmo črto na moji statistiki, ki prikazuje povečanje obiska in moj e-penis bo daljši, huraj. No, anyway, ko sem prej omenil, da sem se presedlal na televizijo sem se zmotil, pravzaprav sem se presedlal pred televizor. Je razlika, veste. Tisti, ki je ne razumete, je pač ne, god help you. Kot sem že zadnjič Miranu(neblogovcu) omenil, sem res gledal 24. Pogledal sem tretjo sezono, od do sedaj 5 celih in 6, ki je še v teku. Veliko dela me še čaka. Naj omenim še, da je za moje pojme do sedaj 3. sezona najjača. Spet se je vrnila Nina[omg, sexiest performance on screen], a kaj kmalu spet odšla … za vedno. :/ Vrnil pa se je tudi kitajec[v Lostu igra korejca, ne?], Baker imenovan. Kim pa je končno nehala igrati prepoteno najstnico in poprijela za delo.

Ah, kaj vam zdaj pišem spoilerje o probably najboljši seriji kdajkoli[Lost fani, mir], ko pa je bolje poslušati moje dogodivščine. Te menda opisujem bolje, kot pa ocenjevanje filmov. Menda v le-tem ne pokažem nič usmiljenja in sem preveč objektiven. Subjektiven postanem, ko vsake pol leta pogledam en teen-movie[pred pol leta She's the Man in zdaj The Break-Up. V tem filmu, sem, mimogrede, opazil tudi, da zna Rachel Green oz. v tem filmu Brooke kuhati. In ne samo puding, temveč pravo večerjo. Pohvalno]. Razložim kdaj drugič[uf, ja, veliko obrazložitev že imam na grbi, bom enkrat napisal artikel, ki bo temu namenjen. Potem pa me v komentarjih lahko grajate, če sem kaj izpustil].

Kot že mnogi veste, je bil ta konec tedna Velikonočni vikend. To je sicer moja izpeljanka. Bil je Velik petek[imenovan tudi: Le zakaj mora biti post?], Velika sobota[imenovan tudi: 40 dnevni post-Umri!], Velika nedelja[imenovana tudi: Velika noč]. Mislim, da je to prav, že dolgo nisem vzel tistega vodnika po katoliški veri za laike z mehkimi platnicami v roke. No, da se osredotočim na Veliko soboto oz. na dan, ko prenehamo biti vegeterijanci[vedno nam uspe za 40 dni, potem pa nas skušnjava premaga]. Preden se začne so-called žegenj ali blagoslov kuhati mora mučenik, ki po možnosti prejšnji oz. kar isti dan gre spat ob 1-2h zjutraj, iti po Velikonočni ogenj. In ta mučenik sem bil seveda jaz. Kljub temu, da sem pozno zaspal, sem se zbudil kar pravočasno, goba je bila že lepo na žici[nekaj moram ukreniti glede tega, drugo leto gobo nataknem na kol]. Mislil sem, da je malo prevelika, vendar ko sem jo primerjal z nekaterimi ekstremi pri cerkvi, ni bila nič kaj gromozanska. In sem se odpravil. Šel sem seveda peš, po kolovozu.

Tu je približna projekcija poti. Malce bolj dolgo je res peš, vendar je lepo. Ne rad hodim, torej je to res lepo. Le malo mrzlo.

No, v tej cerkvi pred prižigom ognja še maša, kjer preberejo, kaj mislite kaj? Ja, cel križev pot preberejo. Zato mnogi vsako leto počakajo zunaj. Lani sem sedel v čisto zadnji klopi, kjer sta le dva stola, pa še vedno sem se moral drenjati za ogenj. Letos pa sem šel še dlje nazaj, počakal sem pri vhodu in ko sem ugotovil, da je letos maša še daljša, sem lepo odmarširal iz cerkve in zunaj počakal. No, že takrat je bila gneča okoli soda z ognjem. Toliko sem imel vere, da sem lepo počaka, do konca maše in do tistega “blagoslova” ognja. No, večji problem je bil kasneje, kako priti zraven. Zadeve se nekateri lotijo prav smešno. In prav taka dva človeka sta bila eden na moji desni in eden na moji levi strani. Kakor kmalu je enemu zagorela goba, sta se vrinila naprej, z njima pa še jaz. No, sklonila sta se, jaz pa, kot vsako leto, sem postavil roke na njuna hrbta, lepo potisnil gobo v sod in čakal. Tu pa je nastopil problem, saj je bilo gob na ognju že toliko, da ognja sploh ni bilo več, le dim. In veter je ravno pihal proti meni. Dim me je začel napadati. Najprej oči, nato nos in usta. Vedno sem se spraševal, zakaj ob gorenju nastavijo krpo na usta. Mislil sem, da se da dihati. No, tu sem spoznal svojo zmoto, ko sem dobil astmatični napad. Na srečo se ni razvil. Če bi se, bi verjetno obležal kar tam pred ognjem, lokalni orjaki bi me pa pohodili. Na srečo tega ni bilo, bila pa je težava, ko sem gobo že vzel iz ognjišča, se izrinil mimo množice in ugotovil, da goba sploh ne “gori”. No, malo sem tekel in zadimila se je. Ko sem prispel do doma, sem opazil tudi, da so se podrle drvi, ampak to ni važno. Ravno ko sem prispel, je goba dokončno ugasnila. Zunaj sem jo še malo kurblal, vendar brez uspeha. Lepo sem jo vrgel v peč in zagorela je, potem pa odšel po hiši. Ko je že vse lepo dišal, sem imel še neke težave z odstranjevanjem žice, vendar konec je bil dober.

Torej, goba je prispela do doma, žegenj je bil z naše strani že požegnan. Po župnikovem žegnanju smo se usedli za mizo in končno prerezali 40 dnevni post[oz. prekajeno svinjsko plečko].

No, zgodba je zaključena, morda še danes v tekom dneva lahko pričakujete eno krajšo objavo.