Interpretacija HDja in mnogih nejasnosti

Na P2P sceni in pa tudi v realnem življenju se začenja uveljavljati kratica. Kaj je to, zakaj se to uporablja, kaj so prednosti le tega … boste izvedeli v tem vodiču. Pa še opozorilo, to je tehnični vodič in zato ne pričakujte “netehnične” razlage.

Za začetek; to je vodič za tiste ta lene, ki se mi jim ni za brati vseh zanimivosti, ki jih ponuja Wikipedia. Ta vodič ne bi nastal, če me ne začela zanimati HD tehnologija.

“Osnovni” pojmi

HD – verjetno že vsem znani High Definition. Višina je ali 720px ali pa 1080px. Slika pri HDju je 4x bolj natančna kot pri SDju(standard definition). “Nalaganje” slike se deli na progressive in interlaced(ponavadi to piše zraven višine, npr. 720p ali 720i). Na kratko povedano, progressive je boljši. Tistega, ki zanima zakaj je temu tako, se ga smatra kot za ne-lenega in ga Wikipedia pričakuje z odprtimi rokami. Razmerje slike je 16:9 in zato tudi ne srečamo nobene 4:3 HD Ready televizije. Zvok je ponavadi v Surround tehniki, se pravi 5.1, kar predstavlja 5 zvočnikov(včasih sateliti) s frekvenčnim razponom za višje tone in en zvočnik(globokotonec, subwoofer, bas) s frekvenčnim razponom za nižje tone.

Tukaj je priložena slika. Naj omenim še, da PAL uporablja Evropa, NTSC pa Amerika, ampak glede DVDjev naj vas to ne skrbi, saj večina današnjih televizorjev že podpira oba sistema. Na sliki se vidi tudi največji velikan, 1920*1080. Danes je malo 1080 programov, če pa so že, so v interlaced tehniki, vendar se bo tudi to popravilo.

Widescreen – že zgoraj omenjeni, vendar z drugimi besedami oz. pravilneje s številkami. Predstavlja razmerje slike v 16:9, včasih tudi 16:10. Če je slika v tem razmerju, se na levi in desni strani vidi mnogo več kot na navadnem 4:3 filmu. Če se na tej televiziji gleda navaden TV program, 4:3 se na levi in desni strani vidi rob, včasih pa je slika tudi raztegnjena tako, da se zgoraj odreže malo in spodaj, tako da je slika prilagojena brez robov. Je pa če več načinov tega croppanja; radovedneži – Wikipedia.
Fullscreen – je način, pri katerem je razmerje slike v razmerju 4:3. Včasih je napisano tudi kot 1.33:1. Postopek šrinkanja slike iz 16:9 razmerja v 4:3 se imenuje Pan & Scan. Se pravi, film je v kinu 16:9, nato gre v Pan & Scan laboratorij in dobimo sliko primerno za 4:3 televizijo. No, danes tega ni več veliko, saj je mnogo DVDjev z oznako Widescreen.

HDMI – High-Definition Multimedia Interface ali DVI-D je kabel, ki je v veliki uporabi v navezi z HD televizijami in DVD predvajalniki. Danes se še ne opazi velike razlike med navadnimi RGB kabli, ker še ni veliko predvajalnikov, ki bi predvajali HD vsebine(medije, na katerih je shranjen HD material bodo omenjeni kasneje) in tako še ni potrebe potem. Še to, po HDMIju se pretaka tako zvok kot slika, se pravi naslednik dobrega starega SCARTA.

Zdaj bom, da kasneje ne bo vaša mimika podobna temu “:?” smajliju, razložil nekatere standarde, brez katerih se težko razlaga HD content oz. nekateri bi si radi vsaj malo razporedili v glavi, kako je sploh s kodeki in podobno, zato je ta opis standardov nujen.

*FPS = Frames per second/slišice na sekundo.

No, omenjal se DVD, HD-DVD, Bluray. Kaj je to, verjetno porečete. Ja, za DVD morda ne, kanite zatrditi. Splošen odziv na vprašanje kaj je DVD: “Ja pač .. em, to je tist, k je za videokasetami prišlo pa ko je bul vlko od CDja”. Veliko je treba razložiti.
Kratica DVD okrajšuje Digital Versatile Disc. Njegova velikost je 4.7GB (okoli 4.3GiB). Mnogi izmed vas, neznalcev na tem področju, ne veste, da obstaja več variant DVDjev. Splošna delitev je lahko glede na +/- ali pa glede na eno ali dvoslojnost.
Ko se je DVD medij razvijal, sta se pojavila dva tabora, DVD-Forum, ki je podprl Pioneerjevo iznajdbo DVD-R leta 1997 in DVD+RW Alliance, ki je iznašel DVD+R leta 2002. DVD-Forum DVD+R ni priznal kot korektnega in uradnega. Naj omenim še, da je veliko tehničnih razlik, ki pa se na splošno ne opazijo. Opaznejša razlika je morda v velikosti, +R ima nekaj MiB manj prostora. Pozabil sem omeniti še, da poleg + in – obstaja tudi RAM, katerega pa ne bi posebej obravnaval. Seveda pa obstaja tudi večkratni zapisljiv medij, ki nosi končnico +/-RW. Nekaj let nazaj je bila kompatibilnost z +R(W)jem slabša, glede na to, da je 5 let mlajši, danes pa to sploh ni več tema o kateri je vredno razpravljati.

Drugo pa je večslojnost. Verjetno ne veste, da uraden DVD nekega filma skoraj nikoli nima velikosti 4.7GB, temveč 8.5GB(okoli 7.96GiB). Zakaj? Struktura DVD filma ni sestavljena tako, da bi bil v video integriran tudi zvok. Zato imate možnost izbirati med večimi jeziki, ali načini zvoka(Dolby Digital 5.1, DTS), izbere pa lahko tudi komentarje in izbrisane scene. To pa zasede kar nekaj prostora. In zato tudi dvoslojni DVD. Uradna kratica za enoslojni DVD je DVD-5, za dvoslojnega pa DVD-9. DVDji pa so lahko tudi oboje stranski, podobno kot audio kasete. Tako dobimo z enoslojnim obojestranskim DVDjem velikost 8.5GB[uradna kratica DVD-10], z dvoslojnim obojestranskim pa okoli 17GB[uradna kratica DVD-18].

DVD je lahko zaklenjen na določeno regijo, R5 bo recimo deloval le v Rusiji, R2 pa le v Evropi.

DVD video delimo na PAL in NTSC, velikost videa pri PAL je 720*576, pri NTSC pa 720*480. PAL mora imeti FPS 25, NTSC pa 23,976 ali pa 29,97. Video je zakodiran po MPEG-2 standardu. Bitrate je okoli 4MBit/s, ob akcijskih scenah več. DVD audio je lahk zakodiran z MP2[MPEG 1 Layer 2], PCM[pulse-code modulation], DTS[digital-theater system in AC-3[Dolby Digital].

HD-DVD ali High definition(tudi density) pa je naslednjik DVDja. Ponovno ga je odobril DVD-Forum, ustanovitelja pa sta NEC in Toshiba. Pri tem formatu ni bilo drugega tabora, ki bi ustanovil + format. Velikost HD-DVDja je 15GB. Velikost obojestranskega enoslojnega in enostranskega dvoslojnega je 30GB, obojestranskega dvoslojnega pa 60GB. V osnovi je namenjen HD vsebinam. Tudi DVD je bil namenjen temu, pa ga že uradno uporabljajo za programe in igre, tako da se bo tudi to verjetno spremenilo, čim jim cena pade. Obratno kot DVD ima HD-DVD več možnosti kodiranja videa in ne le eno. Te možnosti so standard VC-1, ki ga je razvil Microsoft, H.264 oz. MPEG-4/AVC in MPEG-2. Ne glede na standard stiskanja ima vedno končnico *.evo. Ostale končnice kot so *.map in *.vti nosijo informacije. *Večina filmov na HD-DVDju je stisnjenih z VC-1. Audio stiskanje ima tudi široki izbor kodekov, začenši s PCMjem, Dolby Digital AC-3, DTS, Dolby Digital Plus, Dolby TrueHD. Te kodeke vključno z Dolby Digital EXom[pretvori Dolby Digital Stereo v 5.1 način] mora tudi HD-DVD biti sposoben dekodirati. Kot dodatna opcija pa sta še kodeka DTS-HD High Resolution Audio in DTS-HD Master Audio.

Kaj sploh so ti kodeki kanite vprašati. Dolby Digital AC-3 je že na DVDjih in je ponavadi 5.1 ali pa 2.0. DTS je nekaj podobnega. Dolby Digital Plus je nadgradnja AC-3ja in omogoča večje bitrate. Dolby TrueHD pa je kodek, ki pravzaprav audia ne stisne, le zakodira in tako omogoči, da podatki niso izgubljeni. Ta dva kodeka sta novejša in tudi podpirata veliko več kanalov kot 5.1. DTS-HD Master Audio je podoben Dolby TrueHD, DTS-HD High Resolution Audio pa Dolby Digital Plus.
Obstajajo tudi hibridni ploščki, ki imajo na eni strani DVD vsebino, na drugi pa HD-DVD vsebino. Tako si kupec zagotovi HD varianto filma, ki si ga bo lahko kasneje ogledal, ko bo kupil pravi predvajalnik, do takrat pa lahko normalno gleda SD varianto filma.

BluRay – Ja, to je ime in ne kratica. Kratica je BD, kar pomeni Bluray disc in ne BR ali kaj podobnega. Bluray je ustvarila skupina Bluray Association, katere je en izmed glavnih pobudnikov Sony. Članic tega združenja je več kot 250, med znanimi so še Matsushita, Pioneer, Philips, Thomson, LG Electronics, Hitachi, Sharp, Samsung, Apple … Bluray v osnovi omogoča 25GB prostora, dvoslojni pa 50GB. Bluray ni obojestranski. Nasprotno kot HD-DVD je Bluray zaklenjen na regije, in sicer na 3, A/1 je J. in S. Amerika, Indonezija, Koreja …, B/2 je Afrika, Evropa, Bližnji Vzhod, Grenlandija in Avstralija, C/3 pa bivše članice SZ, Indija in Kitajska. Seveda je držav še več, le za naštevanje jih je preveč. Tudi Bluray omogača tri standarde stiskanja videa, in sicer enake kot HD-DVD; VC-1, MPEG-2, MPEG-4 AVC/H.264. Tudi audio stiskanje se ne razlikuje preveč, vsi zgoraj našteti kodeki so podprti, le da predvajalniki ne rabijo imeti možnosti dekodiranja Dolby Digital+ in Dolby TrueHD. Glavna končnica je *.m2ts, zraven spadajo še *.mpls in *.CLPI[napisano z veliko, ker se ob malih črkah vidi kot DPI, kar je pa ogromna razlika.

ATSC vs. DVB

Tu ni veliko za napisati, tako da se ne bati. ATSC predstavlja Advanced Television Systems Committee, standard za digitalno televizijo, ki so ga adaptirali v ZDA, sprejele so ga pa še Kanada, Mehika in Južna Koreja. V osnovi ATSC hoče nadomestiti trenutni analogni NTSC. Predpisuje, da je format slike 1920*1080, torej 16:9, format zvoka pa Dolby Digital AC-3 5.1. Slika mora biti kodirana v MPEG-2 Transport Streamu. 1920*1080 ni edini format slike, ki ga ATSC predpisuje, temveč je the resolucij več, le prebrati si je treba na Wikipedii.

DVB oz. Digital Video Broadcasting pa se bolj uveljavlja v Evropi. Je neka “novela” predpisov, kako mora biti digitalna televizija oddajati programe. Ima več standardov, kot so DVB-C[catv], DVB-S[satelit], DVB-T[antena]. Slika je zakodirana v dodelanem MPEG-2 standardu, ki se imenuje DVB-MPEG. Naša preljuba RTV pa se je odločila, da bo namesto MPEG-2 standarda izbrala DVB-T in MPEG-4/AVC H.264, ker je po njihovem mnenju “boljši”. Boljši my ass, kdo bo pa delal TV sprejemnike, ki imajo vgrajen MPEG-4 tuner, če bo tak signal oddajala le Slovenija? Se strinjam, da to omogočijo, če nam ZASTONJ podelijo Set Top Boxe in pa še doplačilo zaradi psihičnih travm, ker moramo ta STB gledati[pri MPEG-2 ga ne bi imeli, ker mnogi tunerji v TVjih to avtomatsko dekodirajo].

Rip in “original”

Origianal je v narekovajih zato, ker je velikost videa enaka, ampak je to piratska različica.
Prej sem razlagal, kakšne velikosti so HD-DVDji in Blurayi. Vendar pa se vam zdi čudno, da so kasneje na internetu video fajli, ki nosijo v imenu BDRip ali HDDVDRip ponavadi veliki od 4GB do 8GB, nekateri več, ker obdržijo DTS zvok ali pa so 1080p. Zakaj taka velikost? Ja, gre za postopek ponovnega stiskanja videa. Vir je npr. BD z MPEG-2 kodiranim videom, ki ga najprej spravijo v format *.ts in tega stisnejo in mu spremenijo ločljivost iz 1080i na 720p, odstranijo pa še dodaten zvočni stream[npr. 1. stream je Dolby Digital AC-3, 2. pa Dolby Digital TrueHD]. Ker stiskanje poteka ponavadi s x264 kodekom, ki je open-source in je narejen po standardu MPEG-4/AVC H.264, je izguba kvalitete minimalna in je končen produkt primerljiv z originalom, čeprav ima skoraj 5x manjšo velikost[primer za 25GB video stisnjen v 4GB video].

Čeprav High Definition pravila niso najbolje organizirana v piratski sceni, se je nekako sformiralo ustno pravilo, da mora biti HD film stisnjen s x264 in dan v container Matroska s končnico MKV. Da takoj razčistimo razliko med containerjem in končnico. Container je vbistvu neke vrste predpis, način kako so podatki zapisani in kasneje brani. Končnica pa je le namenjena temu, da pravzaprav pove, za kateri container se gre. V tem primeru container ni odvisen od kodeka. Video bi npr. lahko shranili tudi v container AVI. Ne morem niti mimo containerja MP4, ki je dobesedno obnorel nevedneže, ko so mislili, da z nakupom MP4 playerja dobili boljši player. Ne, niso ga dobili, ker je MP3 in MP4 velika razlika. MP3 je kodek, MP4 pa container. Podobnost v imenih je zgolj naključna, kajti MP3 pomeni MPEG-1 Part 3 Layer 3, MP4 pa MPEG-4 Part 14. Torej, MP3 je container in kodek, MP4 pa le container, kodek pa je AAC. In če bi zdaj vprašali kupca “MP4 playerja”, če player dobro predvaja AAC zvok, bi C prav stežka požrl in povedal, da nima baterija AA, temveč Li-ion. Žalostno pa je, da Matroska container ni dobro podprt v predvajalnikih.

Druga oblika pa je zgoraj omenjeni “original”. To se trenutno pojavalja v zreduciranih količinah, ker res zasede veliko prostora in je potrebna ogromna pasovna širina za prenos teh datotek. Zakaj? Ja, “originali” so pravzaprav le kopije HD-DVDja in Bluraya na trdem disku. So v velikosti od 15GB pa do 50GB[odvisno od formata in večslojnosti]. Vsebujejo menije, podnapise, dodatne scene, dodaten zvočni stream … skratka za fanatike in videofile z ostrim učom.

Še nekaj glede predvajalnikov. Prodajalci v rubriko podprti formati namečejo vsega vraga, ki je možen. Za moje pojme bi najmanj dvoumno bilo, če bi naredili 3 rubrike, eno za podprte kodeke[zapisane s FourCC kodo], eno za podprte containerje[ponekod bi sicer bilo enako kot za kodek, npr. divx], eno pa za podprte audio kodeke. Vendar pa to še ne pomeni, da ne bi smelo biti urejeno. Npr. najprej napiše MPEG-1, nato pa še MP3. WTF, saj pa če je MPEG-1 v celoti podprt, je pa logično, da je MP3, ki je podstandard MPEG-1, tudi. In za moje pojme je to napisano samo zato tako, da zavejo kupca, ki samo gleda na to, da je več napisano. Med drugim med moti še več stvari glede pisanja tehničnih podatkov o določenem predvajalniku. Za izhod napišejo optični izhod. WTF, to ni prav. Pravo ime je Toslink. Vendar sedaj ne bi toliko o tem in bi se vrnil na temo interpretacija HD.

Predvajalniki in kodeki

Naj povem, da po mojem objektivnem mnenju najboljšega predvajalnika ni! Vsak ima nekaj, kar drug nima. Za moje pojme se trenutno ne splača kupovati nekih Kiss playerjev, ki sicer omogočajo predvajanje HD vsebin, vendar pa nimajo HD-DVD ali Bluray enote in ne podpirajo Matroske. Tako je za zdaj najbolje kupiti nek srednje dober HTPC oz. Home theathre PC s spodobnim procesorjem[npr. eden slabših Core2 Duo procesorjev] in Toslink izhodom[ki ga imajo le dobre zvočne kartice] ter 1.5GB RAM, pa recimo neko 7600GT grafično kartico od Geforce. Disk naj bo majhen, če nameravate računalnik priklopiti na mrežo ali pa ne, ker drugače boste HD filme[zripane]itak zapekli na DVD in ga prenesli na HTPC. Operacijski sistem je verjetno najbolje Windows Media Center, ki se ga da, če se ne motim, upravljati tudi z daljincem. Na HTPC pozneje enostavno namestiš vse potrebne kodeke, drajverje in to je to. Povežeš en ali dva kabla[HDMI ali pa Toslink + Video Out]

Dobra konfiguracija bi nato še vključevala dober receiver, ki je sposoben dekodirati vse do zdaj omembe vredne audio formate[Dolby Digital, TrueHD, +, DTS, DTS-HD…] in sposobne zvočnike. Seveda pa je ogromen poudarek na TVju.
Napisal vam bom, katere kodeke potrebujete za predvajanje, vodič pa pride … morda kasneje.

• CoreAVC 1.3 in izbran v MPC - Za kvalitetno dekodiranje x264.
• DirectVobSub -Za predvajanje podnapisov
• Haali Media Splitter - Za branje Matroska containerja.
• ffdShow - bolj postranskega pomena za HD, namenjen XviDu in DivXu
• AC3 Filter - za dekodiranje AC3 audio kodeka