Ko crkuje vse, začuda vklopiš radio.

Ne dela internet, ni tv sprejema … Iz firbca zvečer vklopiš radio. Val 202 te razveseli s precej šokantnimi novicami; v pozitivnem smislu.

V četrtek smo (če se ne motim) izvedeli kdo so srečneži, ki so se po lastni volji odločili za odstop, ker menijo, da je tako najbolje za blaginjo naše preljube Slovenije.
Seveda so stranke, v katerih odstopni ministri domujejo mnenja, da so bile napake malenkostne. Problem je v pritiskih javnosti in novinarjev. Lepo vas prosim, saj pa niso tam zaradi sebe, temveč zaradi javnosti in novinarjev. Da, tudi zaradi teh, ki so ne glede na svojo tečnost in prisotnost ob vsaki malenkosti pomemben člen sporočanja. Verjamem pa, da mnogim novinarji niso pogodi. Ampak taki ljudje niso primerni za delo z javnostjo in za javnost. Kolikor je širok moj pogled na delo v politiki, obstaja veliko funkcij, ki ne obsegajo dela z javnostjo. In včasih bi lahko tisti, ki imajo pametne predloge(pa ne marajo neposrednega stika z javnostjo) zasedejo take funkcije in na posreden kot tudi neposreden način svetujejo tistim veljakom, ki se podpišejo na dnu listine v obravnavi. Slavni oz. znani pa ne rabijo biti. Zakaj? – Ker ne marajo pritiska javnosti.

En način posrednega komuniciranja z veljakom na lokalni ravni je poznan tudi v blogosferi. Nek bloger opozarja na probleme v mežiški občini in menda naj bi ga župan poslušal. Seveda obstajajo tudi bolj uradni naslovi, nazivi in funkcije.

Bodoči ministri so nas prepričevali, kako si bodo prizadevali za lepši jutri. Potem, ko so bili njihovi stolčki zagreti, so nas prepričevali, kako bo lep pojutrišnji dan, ker čez noč se ne da vsega urediti. Še bi se razumelo. Vendar ti “funkcionarji” so tam, ker so rekli, da se bodo prizadevali za NAŠO blaginjo. Danes vidimo rezultate njihovega dela. Vendar če je med temi ljudmi, ki jim je dan govora, za obvladovanje množice vsaj nekaj odstotkov tistih, ki se res prizadevajo, da bo jutri, dan pojutrišnjem ali naslednji teden lepši, lahko to storijo tudi iz zakulisja. Take ljudi potrebujemo. In ne take, ki jih še danes srbijo prsti zaradi mnogih problem, izmed katerih je tudi tisti, ki je še prisoten iz tistih … komunističnih časov, tisti, ki je tista posebna slast … ki ji pravimo oblast.