Še enkrat se dokazuje moč blogov.

Redko gledam CNN, kakor redko gledam tudi televizijo na sploh. CNN je pač zasnovan tako, da bolj ali manj govorijo le o enem in istem dogodku. Če se je le ta zgodil. Drugače poteka vse po protokolu. Trenutno najbolj vroča tema na CNNu so Myanmarski protesti budističnih menihov.

15. avgusta so študenti in opozicijski politiki začeli množične demonstracije zaradi enormnega povečanja cene nafte oz. bencina. Vojaška hunta je te demonstracije dokaj hitro zatrla s hitrim ukrepanjem in aretacijami.

18. septembra so se tem protestnikom pridružili še menihi, v Mandalayu se je vseh protestnikov zbralo okoli 10.000, v bivšem glavnem mestu Yangon 2.000.

24. septembra naj bi bilo v Yangonu od 30.000 do 100.000 protestnikov. Menihe je blagoslovil tudi tibetanski Dalai Lama. Več kot očitno je, da je vzrok protesta prerasel v veliko večjega, ki najverjetneje teži k odpravi vojaške hunte. Upajmo, da protesti ne bodo tako krvavo zatrti kot protesti 18. avgusta 1988. Kitajska dobiva pozive naj kot država, ki najbolj trguje z Myanmarom ukrepa. Najbolj jasnega odgovora niso dali.

Za večjo medijsko in pa seveda svetovno pozornost pa so - ne boste verjeli - najbolj prispevali prav blogi. Na njih namreč zapisujejo dejanske dogodke, lepijo fotografije, do katerih se bi mediji težko dokopali. In lepo je videti, da se mediji tega zavedajo. Vsaj tuji, pri slovenskih sem le enkrat pogledal tv-klub, ki pa ga je zaradi neumnih vprašanj še bolj uničil novinar, ki je očitno za blog slišal pol ure pred oddajo. Najhuje pa je, ko je poleg demonstracij, vojaškega nadzora in nevarnosti prisotna še cenzura, ki onemogoča internetnim uporabnikom posredovati kar pač posredovati želijo. Na srečo pa ti blogerji trdo delajo, raziščejo vse možne poti, ki omogočijo normalno vključitev v internet in posredovanje pravilnih podatkov, za katere še svet ne ve, pa bi moral vedeti. Vsaka jim čast.

Žalostno je videti vse več množic na cestah, ki opozarjajo na nepravilnosti, a še bolj žalostno je videti, ko se na nemočne, zatirane in brez možnosti svobode izražanja spravijo vojaki z nabiti avtomatskimi puškami in brez predsodkov pritisnejo in držijo peteline dokler ne zmanjka nabojev. “Na juriš! Streljajte, streljajte, ne pustite nikogar živega!”