Kako zastaviti vprašanje kandidatom?

Jako zanimivo je poslušati, kako se predsedniški kandidati po televiziji, radiu in nenazadnje tudi na blogu odzovejo na vprašanje ljudi. Ljudi, ki jih kasneje morebiti izvolijo. Odgovarjanje na vprašanje torej (p)ostaja ena izmed temeljnih podlag za odločitev, ki bo botrovala k izvolitvi predsednika RS.

Na pred volitvenem soočenju na POP-TV so na koncu predvajali dve ubogi vprašanji, sicer v video formatu. Če se že tega lotijo, naj izberejo vsaj 5 vprašanje, če ne že 10. Morda bi za tak način soočanja naredili posebej oddajo, ali pa to zdajšnjo transformirali. Možnosti je več. Med drugim bi lahko bilo razmerje med oddajo in reklamami vsaj 70:30 in ne 50:50. Da, se mi zdi, da sem večkrat videl embalažo Persila kot Darka Kranjca.

Spet sem zašel. Že nekaj časa razmišljam, kako bi postavil kandidatom vprašanje, ki je za moje pojme bistvenega pomena za nadaljnji razvoj Slovenije v informacijski tehnologiji. Če bom poslal video vprašanje na pop-tv se bo moje znašlo med poplavo banalnih in ne tako banalnih vprašanj in možnosti, da se prebijem do kandidatov je … majhna. Če bom klical na radio, bo možnost, da se prebijem skozi vrsto … majhna. In če pošljem vprašanje na SiOL-ov Volilni blog je možnost, da se moje vprašanje pojavi na blogi zaradi pereče tematike … majhna.

Torej mi ostaneta edino dve varianti. Navadna pošta, ki je malo out-dated in lasten blog, s katerega bi potem pingal na vse blogerske servise kandidatov in upal, da me morda kdo prebere, kljub temu, da sploh ne morem voliti. A vse bolj je slišati slogane, da je v mladini prihodnost in obstaja še nek del mene, ki še to dejansko verjame. Če je to res, potem pa se naj izkažejo. Jaz se bom s vprašanjem, oni naj se z odgovori. Vsekakor menim, da je mnenje, da bom prebran … večje, kot pri ostalih treh.
Kot že veste, dandanes poteka razvoj na področju informacijske tehnologije hitreje kot s svetlobno hitrostjo. Dnevno se patentirajo nove tehnologije in natančno spremljanje razvoja je nesmiselno kot tudi pretežko delo za še tako velikega navdušenca. Velik pečat na tak razvoj je definitivno pustil internet. Če tega ne bi bilo, ljudje ne bi spremljali novic, ki se nanašajo tudi na informacijsko tehnologijo. In če ne bi bilo tega, bi razvoj bil počasnejši. In če bi bil razvoj počasnejši, danes ne bi bili kjer smo.

Morda bi bilo tako še bolje. Ob besedi stres bi se debelo spogledali, ko bi plačevali položnice ne bi večino denarja pustili pošti ampak dejanskemu ponudniku storitev (današnja alternativa plačevanja položnic prek interneta je dokaj cenejša) in vsakdo, ki bi sanjal o 10 megabitni liniji bi bil poslan na zaprt oddelek psihiatrične bolnišnice (malo za šalo, malo za res ).

Spomnim se še, ko sem se v prejšnjem tisočletju povezoval na internet preko telefonskega priključka. Huh, kakšne zvoke je spuščal modem. Je cvilil, kričal, sopihal, kašljal in se naposled le povezal z borih 28.8kb/s. Nihče se ni obremenjeval s hitrostjo, ker verjetno še marsikdo ni pomislil, da bi pa morda lahko delovalo hitreje. To je bilo in konec. Hočeš nočeš. “Vzami ali pusti”. In še kaka fraza bi se našla.

S prihodom v novo tisočletje, ki bi naj prineslo mir, odpravilo lakoto in očistilo okolje je vse bolj pomembno mesto v družbi dobival tudi internet. Promovirati se je začela ADSL tehnologija, na območjih s kabelsko pokritostjo pa je v zatišju začel delovati tudi internet preko kabelskega priključka. Glede na to, da je na “Dravskem koncu” kabelska pokritost dokaj visoka, se je v Mariboru formirala firma Triera, ki je skrbela za aktualnost internetnih paketov. Nič več se ni govorilo o kilobitih, megabiti so postajali vsak dan. Nekje v sredini 2004 se je ustanovila tudi firma T-2. Firma o kateri je bilo napisano nemalo besed in nemalo prispevkov, nekateri v prid in drugi v ne korist. T-2 kot prvi ponudnik VDSL storitev pri nas uporablja obstoječe “lajtnge” ali bakrene telefonske žice. Po zakonu naj bi bile te last države, a očitno si jih lasti Telekom, kajti pravtako obstaja na to temo nemalo zgodb, kaj je Telekom dovolil in kaj ne. Jaz bi se sicer bolj osredotočil, če je sploh smiselno, da T-2-jevci lezejo v rit Telekomu s tem, da jim dajo čas odgovora največjega možnega in že par ostalih stvari, a če se lotim tega, bom preveč zašel, zato bom tu potegnil črto.

Razvoj informacijske tehnologije je torej pogojen z internetom. Do njega v Sloveniji na grobo rečeno dostopamo na tri načine. Kabelski, telefonski in v zadnjem času optični priključek. Ker pokritost prvega načina dostopa (kabl.) skorajda ni odvisen od države, nam preostaneta ostala dva.

Za optični priključek si ne upam trditi, za telefonskega pa definitivno, da ima razvoj tega v 100% APEK. Kaj pa je to drugega, kot državna institucija oz. kar agencija. Le to pa ima v rokah nihče drug kot država. In poleg vlade na vrhu stopiclja tudi predsednik. In on je lahko tisti ključni člen v verigi, ki bo pritisnil na odločilen gumb za APEK, s katerim bo agenciji dal neke vrste ukaz, naj zmrda svoje lene rite in naj že 10 let star predpis, ki določa, da je državljanu treba zagotoviti telefonski priključek s hitrostjo 28.8kb/s spremeni oz. modernizira. Telekom, T-2 in drugi gredo tja, kjer so množice strank. Periferija jih ne zanima. Žalostno, ampak Slovenijo sestavlja večinoma periferija.

Verjamem, da bi se ob privatizaciji Telekoma marsikaj spremenilo, a preden bodo “naši” uredili vso birokracijo (kar je že stalna praksa), bo prilika šla; “Čao, bella!” in vodstvo bo ostalo enako, komande tudi. Če pa se bo spremenil predpis APEKa bo Telekom DOLŽAN nadgraditi svoje lajtnge. Če jih imajo v lasti, kadar je treba podpisati soglasje, jih imajo tudi v lasti v času vzdrževanja. Ni debate.

Omenil sem megabite, ja. O njih se lahko pogovarja lahko le del Slovenije. Na srečo sem med njimi tudi jaz. A ko se spomnim, kake težave nas pestijo v Mislinji, kjer še lastne parice nimamo, me prime, da bi vzel v roke vile in bakle in šel pred neko institucijo. Ne vem, kam, ampak nekomu bi natrobil, kar sem natrobil sedaj. Dejstvo je, da je Slovenija še vedno preveč centralizirana. Razvoj gre v napačno smer. Posamezniki na to opozarjamo, a nas nihče ne posluša. Morda nas boste vi, potenicialni predsedniki.

Ta zgodba se ne dogaja le pri internetu. Problemi ležijo na cestah, ki so prepolne tovornjakov in obljubljena je obvoznica. V Radljah je ta projekt prevzel že tretji župan, ki mu teče že drugi mandat. V Mislinji je projekt izgradnje obvoznice planiran nekje po letu 2010. Verjetno se bo takrat zbrala šele dokumentacija, vmes se bo menjala vlada, projekt bo zastal, predsednik pa se bo spet ukvarjal z Darfurjem?

Tudi ceste niso tak problem. Če se spet vrnem nazaj na informacijsko tehnologijo. Nekateri ne potrebujejo interneta, dovolj jim je dostop do TVja. Žal ponekod tega ne morejo storiti; nekje je kriv APEK, nekje teren, kjer res ni moč izgraditi kabelske ali bog ne daj - optike.

Sprejet je bil zakon, ki predpisuje, da se navaden radiodifuzijski signal prekine leta 2011. Takrat naj bi bila pokrita celotna Slovenija z novim signalom, zakodiranim z MPEG-4 kodekom. A glej ga zlomka, ta signal se s kombinacijo s starim oddaja že sedaj. In zakaj za vraga so spet pokrita VEČJA SREDIŠČA, ki imajo priključkov za TV za celo naše morje, periferija pa nima “NIŠTA”? In zakaj moramo mi plačevati enako naročnino, kot tisti, ki imajo možnost sprejema signala v novi tehnologiji. Kompromis bo treba sprejet. Bodo oni plačali več ali pa mi manj.

Glede razvoja nas pestijo še drugi problemi. Če se jih bom lotil iskati in naštevati, bo ta objava enostavno predolgo in ne bo se vam je ljubilo brati. Tega pa nihče noče.

Upam, da se pri vas, kandidatih spremeni stališče za razvoj, predvsem informacijske tehnologije.