Siddharta: kako je vse skupaj izpadlo.

Koncert naj bi se začel ob 19:30 uri, na uradni strani pa so nas naprošali, naj se v dvorani že pričnemo naslajati ob 18:00. Dejanski začetek pa je bil ob 20:00. Okej, pol ure čakanja je še sprejemljivo, tudi cela ura je. Razen če je šov slab, kar pa ta koncert definitivno ni bil.

Ne bi se spuščal na strokovno plat izvedbe glasbe, ker tako ali tako težko ocenim, kaj je dobro izvedeno in kaj ne (s tem ne mislim katera pesem kot taka je slaba ampak izvedba) in niti Siddhartine glasbe ne poznam tako dobro. Da povem po pravici, večine komadov sem slišal prvič. In kljub temu so bili bombastični.

Edino se mi zdi, da je nekako v začetku “druge polovice” bilo na kupu preveč umirjenih skladb in stvar je postajala vse bolj dolgočasna. Vse dokler niso publike spet spravile na noge z Napojem. In kasneje še z nekaterimi drugimi komadi, ki pa se jih trenutno ne spomnim.

Naj se osredotočim na samega organizatorja oz. organizacijo. Pred stavbo so se že dokaj hitro zbirali ljudje in dokaj hitro tudi redarji oz. varnostniki. Ob vstopu je pa itak bila cela procesija. In srečo kot imam, sem vse skupaj še podaljšal. Vzrok: fotoaparat. A kako pri vragu, na spletni strani Siddharta.net je zapisano, da je vnos fotoaparatov dovoljen.

“Ja, boste stopl’ malo z mano. Rečen je, da se lahk prnesejo sam uni mejčkeni aparati, veste, uni kompaktni.”

- “In kak vi predvidevate, da jaz vem, kaj je blo vam rečeno?”

“Pa saj piše na zadnji strani karte.”

-”Ne, tam piše, da nobenih fotoaparatov ni dovoljeno prinest.”

“Jah … , kolega je hotu zdele poklicat šefa, pa se ne jav. Boste mogl tule pustit.”

“Ja, ne, čakte, kdo bo pa nadzoroval tole?”

-”Ja … sej ste pa vedl, da ne smete tega nosit s sabo. Tu vam zdele noben ne garantira.”

“A, dejte no, list s Siddhartine strani sem vam pokazal, vi pa še kr pravte, da tole ni dovoljen. Dejte vi vašga šefa poklicat no.”

-”Če se ne jav.”

“Ja pol pa pejte z mano v dvorano, da me boste pazl, da ne bom slikav. Kaj naj drugega rečem. Prvič v življenju vas vidim pa bom tako vrednost tule pustu?”

-”Lejte, tle vam dam osebno, pa da ne boste rekl, da smo slovenski varnostniki nepošten.”

Seveda je tale ping-pong borba trajala še nekoliko več časa, detajlov se ne spomnim, je pa šlo v tej smeri. In po koncu so prišli do sklepa, da bojo fotoaparat zaprli v omaro in da ga kasneje dvignem. Za to pa so bili potrebni 3 varnostniki in še nek nadzornik. Ali je težava, da so varnostnikom naročili le, da je nekaterim stvarem potrebno reči ne, ne pa tudi, kaj storiti v primeru ne sporazuma ali pa so varnostniki tako zamorjeni, da le rečejo ne. Na začetku so že delovali tako, potem pa so se malce zresnili.

Vem, da v veliki večini tale zaplet ni njihova krivda, saj le počno, kar jim naročijo. A najbolj jih poslušajo oni. Enako je pri telefonskih anketah in akviziterjih. Največ jih sliši telefonist.

Sploh pa mi ni jasno, kakšna je bistvena razlika (gledano z “menedžerskega” vidika) med kompaktnim in DSLR fotoaparatom. Kaj več lahko zajameš. Še vedno je slika le in samo – slika (oz. fotografija). A še to bi razumel, če bi napisali, da je vnos takih aparatov prepovedan. Na spletno stran, plakate … Noooo way, “Naj spomnimo, da je tokrat IZJEMOMA dovoljen vnos fotoaparatov na prizorišče.” je zapisano.

Tako, moje zahvale morajo leteti predvsem organizatorju, ki mi je iz dolgo pričakovanih 4 ur naredil mizerno in mučečo nočno moro. Hvala!