Zdaj se reže pogača 2.0

In vsak hoče svoj košček. Nekateri večjega, drugi manjšega. Odvisno, kako in koliko moke so uporabili.

Na vsakem linku nas oblegajo napisi Web 2.0 in kot bogaboječ narod se temu spretno izogibamo, misleč, da je to le še ena marketinška finta. No, saj je. Po eni stran, po drugi strani pa spet ni. Potem pa imamo tu še en hujši termin, ki sliši na ime API.

Če samo pogledamo na to sliko, ki prikazuje “Folksonomy” (socialno označevanje internetnih objektov s tagi - oznakami), ki pravtako straši po interneti, jo lahko interpretiramo na nekoliko drugačen način kot je ponavadi interpretirana. Predstavljajmo si sebe na mestu kjer zdaj kraljuje termin “Web 2.0″. Vidite, koliko robe nas oblega?

Ajax, Design, Standardization, The Long Tail, OpenAPIs in Microformats so le nekateri termini [bi moral zdaj govoriti o tagih, glede na to, da je to Tag Cloud?], ki se pojavljajo na spletu. Kje natančno na spletu morda porečete. No, verjetno smo tisti, ki dosti časa listamo tuje strani, pod večjim vplivom teh besedic, kot pa le slovensko orientirani bralci. A nič ne de; trend prihaja k nam - pojavljajo se blogi, ki o tem pišejo, še pred tem pa so tu bili ToboAds oglasi, v katerih sem velikokrat zasledil kak “Web 2.0″ izraz.

Ah, prej sem omenjal API, pa ga sploh nisem obrazložil. Nekoliko skačem s področja na področje, ampak kot se da razbrati s slike, ni več nič urejeno in “popredalčkano”, temveč je razpršeno čez celotno sfero. No, API nam vsi povezujejo z izredno izrabljeno definicijo “Appliciation Programming Interface”. Pod to je definicijo je zajeto vse, kar se tiče komuniciranja z določenim programom. Vsaj jaz sem si to nekako težko predstavljal. Morda zato ta abstraktna razlaga API ne bo čisto točna, morda bo popolnoma mimo, zakaj sam še ne poznam vseh tehnologij in nasploh mi je še vso dogajanje v zvezi s “Spletno revolucijo” španska vas.

Torej. Neka oseba, ki se uvaja v osnove izdelovanja spletnih strani, ustvari preprosto “Hello world” spletno stran. Odpre jo v brskalniku in stran se mu pokaže, voila.

Program spisan v nekem drugem APIju se pravzaprav ne razlikuje preveč od HTMLja oz. XHTMLja. Ker vemo, da je XHTML vrsta XMLja, vidimo, da ostaja način delanja enak, še vedno se uporabljajo značke, ki pa so definirane drugače kot XHTML. Kako so definirane pa je odvisno od APIja.

Prednosti uporabe APIja vidim v tem, da uporabnik ne rabi sam pisati aplikacije, pač pa le piše neke dodatke tej aplikaciji. Aplikacija sama pa ima definirane konstante in funkcije, ki jih tisti dodatek kliče in jih nato izvede, rezultat pa vrne v taki obliki, kot jo zahteva dodatek, vendar v XHTML (ali pa recimo RSS) obliki po “protokolu” XMLHttpRequest Ker sam uporabnik nima možnosti, da bi urejal dejanske funkcije tudi težje pride do kakega konflikta znotraj programa.

Zadeva se v teoriji sliši dokaj zapleteno in tudi sam sem dostikrat zašel v kontradikcijo, ko sem tole pisal, vendar je v praksi dokaj dojemljivo.

Nekatere programe določenih APIjev lahko uporabljamo na kakih drugih spletnih straneh in ne le na tistih, ki program gostujejo.

Razpršitvi podatkov po spletu, kar opisuje Tim O’Reilly, pa poleg vseh dobrin prinese tudi eno (morda tudi več) slabost. APIji se med seboj razlikujejo in s tem tudi pisanje programa. Če bi tako želeli uporabljati nek program na večih spletnih straneh, bi porabili dosti časa za ustvarjanje različnih inačic za več platform.

Zato so se pojavili razni servisi, kot so OpenSocial in pa UWA (Netvibes Universal Widget Application Programming Interface) in z njimi postane programiranje nekoliko lažje.

Torej, če hočete imeti svoj kos pogače Web 2.0, vam predlagam, da se zadeve lotite, ker je sila zanimivo, če pa imate vsaj kanček sreče in znanja, kaj narod želi, potem se vam zna zgoditi, da vaš program postane nov hit spleta.