Ulan ti Bator

Take in podobne izjave je bilo moč slišati na dopl-decekrju, čigar končna destinacija je bil kraj Cannes. In ker zna biti 14 urna vožnja dokaj naporna, so se našli modeli, ki so iz imen krajev “od dol” ustvarili kletvice. Ulan ti Bator se sicer ne more kosati s “Boka ti Kotorska”, “Srbska ti Mitrovica” ali “Novi ti Sad”, pa vendar je dobra, že zaradi tega, ker je moja.

Bralci še morda ne veste, da si je avtor privoščil tri dnevni dopust. Če je bil zaslužen ali ne … o tem žal ne odločate. Zaradi enormne količine zaužitega kofeina je moja betica bila budna ves čas potovanja, a nekako mi ni žal. Prav zanimivo je bilo opazovati potnike, ki so spali kot “padli vojaki”, kakor se jih je kasneje tudi poimenovalo.

Ker vem, da znajo moji potopisi trajati, bom skušal biti kar se da kratek. Pot je bila takšna: Slovenj Gradec -> Padova [via Sežana; mislim vsaj] -> Cannes | Cannes -> Grasse -> Nice -> Monako -> Cannes | Cannes -> San Remo -> Verona -> Ljubljana -> Slovenj Gradec. Ločilo | nakazuje dan.

No, namesto kilobitov, ki bi bili namenjeni dolgim objavam sem se odločil, da vam na pladnju prinesem fotografije, ki so najbolj uspele. Tokrat jim za spremembo nisem namenil tolikšne obdelave. Sprejel sem načelo, če na sliki delam več kot 20 minut in se slika ne izboljšuje, potem jo je treba eliminirati.

Drugi dan, tako kot tudi tretjega, začeli s francoskim rogljičem in štručko kruha, pili pa smo kavo z mlekom.

Zdi se mi, da mora glavno ribarjenje potekati ob zgodnjih urah ali pa pozno zvečer, čeprav tale dva ribarita opoldne. Posneto ob vračanju nazaj v San Remu, Italija.

Veterani iz druge svetovne vojne so se zbrali pred cerkvijo v Grassu.

Še ena fotka iz Grassa, tokrat sošolka s francosko mačko.

Možakar pred cerkvijo v Padovi, zamišljen strmi v neznano kam.

“S Chucksi povsod, tudi med kamne na Angleški promenadi v Nici.”

Nek vodnjak v Padovi je tako veselo špricljal vodo sem in tja, da se nisem mogel upreti kapljicam.

Dokaj pogumen mož, glede na to, da je hranil golobe pred cerkvijo v Padovi. Sam bi tega ne storil, saj se vedno bojim, da mi kakšen izkljuje organ za vid, ali huje – me prav mastno pokaka.

Tale pobič se je mudil z možem na prejšnji sliki, le da je tale namesto privabljanja ptic le-te odganjal.

Ostal nam je še en posnetek iz Grassa. Nič posebnega, le da mi je tokrat uspel en HDR. Mislim vsaj.

Evo, prišli smo še do Monte Carla. Odkrito povedano so galebi popolnoma enaki kot jadranski.

Posneto par deset metrov izpred Julijinega kipa, ki ga na žalost nisem dobro pofotkal zaradi gneče. Ampak fotografirati samo gnečo mi je uspelo.

Golob, ki je prav lepo poziral na fontani v Veroni.

Ena romantična za konec. Nastala je na Angleški promenadi v Nici.

Ste pričakovali prečudovite landskejpe in fotke turističnih atrakcij? Žal, nisem turistični fotograf.