Za Lostom Cloverfield

V objavi so spoilerji, ki vam lahko pokvarijo izkušnjo ob gledanju filma.

Po dokaj uspešno zaključeni sezoni Losta se je moj seznam serij za letošnjo sezono končal. Je že res, da me na disku čaka kup nepogledanih Razočaranih gospodinj, vendar primerjati Lost in Desperate Housewives je podobno kot primerjati krompir in orehe.

A glede na to, da J.J. Abrams ne sedi zgolj na enem projektu, je Cloverfield zvenel kar zanimiv.

Kaj hitro se je na disku znašla 720p različica z DTS zvokom, v originalu na BluRay mediju, zdaj v velikosti enega DVDja. Sam film sicer ni dolg, uvod se morda zdi še predolg; vsaj jaz sem nestrpno pričakoval že tisti začetek tipične Hollywoodske akcije.

Pa ne, da sem se dolgo načakal, bom kar dejal, da ga nisem dočakal, kajti koncept tega filma je zastavljen povsem drugače, kakor smo vajeni. Po ogledu tega filma se zamisliš; ni ga filma, ki ne bi hotel v tisto eno uro in pol ali dve uri stiščati čimveč in pokriti celotno dogajanje, čimbolj razviti tako glavne kot stranske osebe. Namen Cloverfielda ni, da bi zajel celotno nesrečo s pripadajočim prologom in epilogom ter osebe, ki vsak na svoj način skušajo pomagati.

Nak. V Cloverieldu tisti kanček celotnega dogodka vidimo skozi objektiv digitalne kamere neke skupine mladih; ti pripravljajo poslovilno zabavo prijatelju, ki odhaja na Japonsko, na kaseti pa je pravtako posnet ta prijatelj skupaj z deklino, ki na to zabavo pride s fantom. Skozi film se trak večkrat prevrti na to pozicijo. No, v času te zabave se zgodi nesreča, ko prično po zraku leteti razni goreči delci, med njimi tudi glava kipa svobode. S razvojem dogodkem pričnemo slediti skupini treh, med njimi prej omenjen par in neka punca, kamermana večinoma ne kaže. Čeprav bi si nekateri želeli, da bi se kdaj vklopila kaka druga kamera, v Pentagonu recimo, kaj kmalu ugotovimo, da to ni potrebno, saj vojska hitro intervenira. Tu me je navdušila izjemna mobilnost vojske, saj je v roku nekaj minut bila pripravljena za boj.

Po vseh možnih tavanjih in begih te skupine nekako lahko izluščimo neko okvirno zgodbo, taisto ki so jo uspeli izluščiti tisti v skupini, kajti snemano je praktično iz prve osebe in tako ne vemo o dogojanju nič več kakor oni. In ko pride v filmu do tiste ključne točke, kjer misliš, da se bodo pričele tisti nemogoči holivudski begi izpod krempljev antagonista, se vse popolnoma obrne; filma je v trenutku konec, o kasnejši zgodbi ne duha ne sluha. Ampak … če gledal film pozorno od začetka, je konec že tam znan; znano ni edino, kako je do njega prišlo.