So premožni krivi za bedo revnih?

BlogActionDay. Na tisoče piscev. Še več sporočil – med njimi tudi moje.

Nekako verjamem, da bo danes ogromno sporočil, kjer bodo vsi zgolj pomiljevali revne, prezirali bogate, krivdo valili na nesocialno državo, ipd.

Pa je vse to upravičeno? Je res nek premožen Nemec kriv za bedo v Nigeriji, v Čadu, v Sudanu? Je kriv za reveže znotraj svoje države? Ali pa vse to izhaja zgolj iz tistega starega socialističnega prepričanja, da je biti bogat pokvarjeno in vsega prezira vredno? Iz socialističnega prepričanja, da smo vsi enaki, medtem ko vemo, da nismo. Da morajo vsi zaslužiti enako, čeprav so eni bolj sposobni od drugih. Da lahko vsakdo vodi multinacionalko, medtem ko imajo le eni sposobnost pravilnega in odgovornega odločanja. Še enkrat se zdaj vprašajmo. Si nek sposoben in premožen Nemec zasluži, da posluša kritike na račun revežov, bodisi v kaki afriški državi, bodisi v Nemčiji?

Preden se podam v kako bolj razgreto razpravo, bi rad razčistil, kaj sploh je beda revnih oz. sama revščina.

Gre za dve vrsti revščine:

• revščina v bivših koloniziranih državah in v državah v razvoju
• revščina znotraj razvitih držav

Bivše kolonizirane države in države v razvoju

Ali so za revščino v koloniziranih državah in v državah v razvoju krive razvite države? Ne. To govorim predvsem na podlagi Etiopije, ki je ena redkih nekoloniziranih držav v Afriki … pa še vedno sodi med najbolj revne države. In zato ni kriva neugodna lega, pomanjkanje naravnih bogastev – Japonska je ravno tako v taki situaciji, pa je ena najbolj razvitih držav. Potem je tu še Hong Kong (spada sicer pod LR Kitajsko), ki ga je nekoč kolonizirala Velika Britanija.

Rekel bi, da mora vsak narod priti skozi fazo razvoja, ko preide iz primitivnega komunizma do pravne države, bodisi socialistične bodisi kapitalistične. Iz zgodovine je znano, da se je primitivni komunizem razvil v fevdalizem, kasneje pa je z revolucijami prišlo do preobratov.

Ko so se afriške države v prejšnjem stoletju pričele izvijati izpod krempljev kolonialistov, so postale samostojne. Sicer imajo instrumente pravne države, ampak narod sam je še globoko v primitivnem komunizmu. Narod se mora razviti. Na tej poti pa so revščina, nepravica, strah in trepet. Ampak to fazo so prestali vsi narodi. Hipokritični smo, ko se zgražamo nad situacijo v Afriki, medtem ko so naši prapra-dedje prešli skozi enako fazo, pa se nanje nikoli ne spomnimo skozi tako prizmo.

Precej zanimiva je Indija; država, ki se razmeroma hitro razvija, postavlja industrijske obrate, elita kopiči denar, reveži capljajo v ozadju in delajo za trakom. Le kaj se je dogajalo kakih 200, 300 let nazaj v Franciji? Enako. In upam si trditi, da bo indijski socialni program dobil spremembe in tako se bo država bolj približala ostalim razvitim državam.

Še enkrat. Je kriv Nemec za reveža v Čadu, Sudanu, Nigeriji? Mislim, da sem dovolj nazorno pokazal, da ne.

Revščina znotraj razvitih držav

Ko narod preživi prej opisano fazo razvoja lahko govorimo o civiliziranem narodu. O narodu, kjer imajo pravico za svoj žarek sonca in prostor na Zemlji vsi, pametni in neumni, pohlepni in skromni, verni in neverni, zaposleni in nezaposleni, moški in ženske, povprečni in izstopajoči in nenazadnje, bogati in revni in kjer eni poskrbijo za druge in vice versa, a ne glede na to, kakšni so. Da pa je to mogoče, potrebujemo instrumente, ki z ljudmi delajo neodvisno od svojih prepričanj. Govora je o popolni državi. Take države še danes ni, ampak veliko je takih, ki so izjemno blizu temu opisu. Instrumenti v teh državah še vedno delujejo za večino in ne za vse. Včasih je to 0.1%, včasih 49% populacije.

V obeh primerih so potrebne spremembe, v enem manjše, v drugem bolj radikalne. Ampak instrumenti morajo na vse ljudi gledati enako. Tako bo vsem enako sojeno, vsi bodo imeli pravico do šole itd. Zato se mu tudi ideja o progresivnem obdavčenju, ki ga uvaja Barack Obama zdi nekoliko nepravična, je pa po drugi strani nujna, da se tisti na robu rešijo iz zagate. Po uvedbi take reforme bi po mojem mnenju moralo miniti nekaj časa, potem pa bi se morali vrniti na proporcionalen način obdavčevanja.

Kar hočem povedati je, da ti instrumenti ne morejo delovati črno-belo in znotraj striktno določenih meja ampak se morajo prilagajati trenutnemu stanju neke skupine ljudi na ta način, da jim zagotovijo prej omenjeno: pravico do svojega žarka sonca in prostora na Zemlji.

Pa se sedaj vprašajmo. Je kriv bogat in premožen Nemec za bedo revnih Nemcev? Ne, glede na to, da plačuje davke, ki se iztekajo v blagajno socialne podpore.