Včeraj je padla ideja, da bi z dobrim prijateljem mojim odšla na krajšo bicikl turo in spihala prah s fotografske opreme. Ne dvomim, da sem pri količini praha prednjačil. Glede na zadnjo objavo in časovni razmak do sedaj bi lahko kak posameznik prišel do zaključka, da se je prah prav tako nabiral na tipkovnici. A vendar se ni, razlogi v neaktivnosti so drugje – kje, odkrito povedano, ne vem oz. sedaj, ob 11h zvečer, ko pišem to objavo, vsekakor nimam želje, motivacije in potrebe po iskanju razloga. After all – what difference would it make?

Enako gre za vprašanje kako in kaj naprej. Nič ne obljubljam, da se bom držal kakršnegakoli blogerskega kodeksa, niti da bom izpolnjeval kvoto in norme. Gostovanje, domena in Flickr Pro Account so podaljšani za eno leto, iz česar nekako sledi, da interesa nisem izgubil. Predvsem zdaj, ko me je zopet pograbila fotografska mrzlica in želja po zvoku zaklopa. Škljoc!

Prva fotografija, ki ni nastala naključno in prva po eno urnem kolesarjenju v gozdu, kjer več kot očitno nisva vedela kje sva.

Malo igranja v PSu, in rezultat je fotografija ob sončnem vzhodu/zahodu. Vsaj po mojem skromnem mnenju.

Hiša, ob cesti. Malenkost neostra, ker nisem ustavil.

… ko sva se že peljala proti domu.

Že nekaj časa spremljam fotografije, označene s tagom “Landscape” prek RSS feeda. Fotografije so v večini dobre, za najlepše pa je potrebno malo pobrskati.

20080714-IMG_2869

Avtor ni ponudil nekega opisa o fotografiji, podal pa je lokacijo, Avignonet na jugu Francije.

Paved county road in the high desert.

Fotografirano v San Bernardinu v Kaliforniji.

oak silhouette

Iz Antiocha v Kaliforniji

four pills

Posneto v Toskani v Italiji.

Orcia

Še ena fotografije iz Toskane, in sicer iz kraja Pienza.

Sunrise at Uluru

Precej znana formacija Uluru v Severnem teritoriju v Avstraliji.

i’m lovin’ it

Gre za kraj, kakih 50 milj oddaljen od meje z ZDA (Arizona), in sicer Imuris v Sonori.

My first Mongolian hotel

Jurte na Daljnem Vzhodu; Tov v Mongoliji.

Here I Am!

Nikoli si ne bi mislil, da je to posneto v Esfahanu v Iranu.

Saharan Sands

Še zadnja fotografija, ki pa izvira iz Maroka, in sicer iz El Rachidia.

Najde se še ogromno ostalih fotografij, tale objava je namenjena zgolj k temu, da spodbuja k brskanju po tako izjemnemu portalu kot je Flickr.

Fotografije so last njihovih avtorjev

Včeraj je bilo dokaj deževno. Vsaj na našem koncu. In vse od kar sem dobil objetkiv Canon 100mm Macro, sem hotel v okular ujeti kako dežno kapljo. Truth be told, ni enostavno, kajti kaplje so v primerjavi z ostalimi subjekti, ki sem jih do sedaj fotografiral, dokaj male. Ampak nekaj pa je le uspelo.

Poleg tega pa ima travnik v tem času nekaj novega za ponuditi. Kobilice namreč.

Torej, za tiste, ki ne opazite hitro, detajl je v zgornjem delu fotke.

Malenkost približano, posneto pa na istem … popku, če se lahko ta stvor tako imenuje.

No, tule pa je že kar “orenk” cvet, kaplje so pa bolj kot ne enake.

Evo, uspelo ji je splezat na kamen na višini metra in pol.

No, za primerjavo.

In še cel profil s hrbtne strani.

Še zadnje priprave na skok.

Lock & loaded!

No, tule pa že na drugem koncu.

Ta skok je pa malo spodletel in komaj se je oprijela, očitno.

Tako, 10 fotk bo dovolj, vsaj po mojem skromnem mnenju.

Takole, pred nekaj dnevi sem iz nemškega Amazona dobil nekaj nove fotografske opreme, vključujoč nahrbtnik Tamrac 5586 Expedition 6x (kamor gre tudi prenosnik, ki ga še seveda nisem kupil) in BG-E3 grip oz. baterijsko držalo. Tudi nova baterija se je znašla na nakupovalnem listku, glede na to, da grip sprejme dve bateriji.

Opremljen z novim gripom in baterijo sem si zvečer nekako izbral dva motiva, ovce in zahajanje sonca. Slednje je sicer dokaj klišejsko ampak bolj kot sam motiv sem preizkušal, kako se obnese objektiv v običajnem (ne – macro fotografiranje) načinu in seveda tudi grip. Dovolj besedičenja!

Portretni način in nenavadna kompozicija. Epic win!

Vedno je najboljše tisto nedosegljivo.

Trenutek zadržanosti.

Tole me spominja na Zidana in njegov sloviti headbut.

Sklepam, da so to nedozorela jabolka …

Včasih pomaga, da ročno ostriš čez celotno območje in kaj hitro se v okularju znajdejo subjekti, ki jih ne pričakuješ.

… in klišejski konec. Sem imel še druge, ki so glede barv bolj uspele, pa niso bile ostre. Razlog: ostrenje, ko držiš gumb za zaprtje zaslonke ne učinkuje.

Takole, po dokaj dinamičnem vikendu, ki je vključeval koncert Piše se leto 2008 v petek in Blogresa 08 v soboto. Morda je še omembe vredno, da je prvi dogodek trajal nekaj čez polnoč v Mariboru, Blogres 08 pa se je drug dan pričel ob devetih v Ljubljani. Solucija: vlak ICS – Intercity Slovenia ob 5:40 iz Maribora do Ljubljane. Moja prva vožnja s takim vlakom mimogrede, pa tudi nasploh lahko na prste preštejem, kolikokrat sem se peljal z vlakom.

No, pravtako me včeraj ni bilo doma, danes mi je pa nekaj časa ostalo, da sem drugič poprijel za Canon EF 100mm f/2.8 Macro USM objektiv. Ne se bunit nad dolgim imenom, pravilna in specifična nomenklatura je zlata vredna.

Glede na to, da sem se fotografiranja spomnil sorazmerno pozno in je sonce bilo že za hišo, tako da je območje fotografiranja že bilo zasenčeno in nisem se mogel izogniti visoki ISO vrednosti in s tem tudi ne nekaj šuma, ki je na fotografijah bolj ali manj uspešno odstranjen.

Dovolj bebljanja, preidimo na fotke.

Ko čakaš na subjekt, te kaj hitro zmoti kaka č’belca na Chucksih.

Še iz drugega zornega kota.

Na Flickru sem to fotko poimenoval: “A small insect in a big world” in mislim, da to kar drži.

To je eden izmed tistih omenjenih subjektov. Noge ji smešno “plavajo” po listu zaradi f/2.8 zaslonke.

No, nek insekt se je znašel na vrhu lista – vsaj mislim, da je list.

Pa še približano plezanje navzgor …

… in po drugi strani navzdol.

No, na aparat sem uspel spraviti še tega pajka, ki ga je veter neusmiljeno gugal sem in tja.

Na tem listu je verjetno imel občutek: “končno na trdih tleh”.

No, takole, objektiv je prestal drugi test z moje strani. Zdaj sem na testu jaz, ko moje delo ocenjujejo komentatorji, hehe.

Jap, dolgo pričakovani objektiv, Canon EF 100mm f/2.8 Macro USM je doma na mizi, vzet iz škatle in že uporabljen. Sicer so ob nakupu oz. dostavi nastale kar velike nevšečnosti – tako kot iPod Toucha sem tudi to naročil preko eBaya, kajti če obstaja možnost, da dobim nek artikel v Evropi ceneje, se bom v to zagotovo podal – vse dokler ta artikel je v Evropi. Slednji ni bil, kajti za izraz États-Unis sem pričakoval, da predstavlja nek kraj in ne Združene države Amerike. Jap, nepozornost me je stala dodatnih 130€. Nekako bo že.

No, da ne bom predolg; kot sem že povedal, sem objektiv že preizkusil, kar pomeni, da je nastalo tudi nekaj fotk.

Me je bilo kar malo strah, ko sem jih zagledal – “mravljoletalke” namreč.

Poleg tistih s krili je bilo nekaj mravelj tudi brez kril

No, z Photoshop Lightroomom je obdelava slik dokaj enostavna – kaj hitro sem osivil travo.

Taista pikapolonica na drugi površini.

Še ena mravlja, stran od kolonije. Ducat fotk je bil potreben, da sem dobil pravo.

Cvet ni v celoti izostren zaradi zaslonke f/2.8

Takole bom rekel. Macro fotografija je sila zabavna, pa tudi sila draga, včasih pa tudi sila težavna. Namreč, ko imaš nastavljeno zaslonko f/2.8, ni več edini faktor, ki vpliva na ostro sliko čas zaklopa, ampak tudi sama blenda – hitro se namreč pripeti, da odmaknemo aparat in je cel subjekt izven fokusa, rezultat pa seveda slab. Vendar pa je ostrenje, zahvaljujoč USM motorčku poleg tega, da je skorajda neslišno, tudi hitro.

Jup, še en set fotografij se je nabiral na trdem disku. Pričel sem dojemati koncept delovanja Adobe Photoshop Lightroom-a in management s fotografijami je postal lažji, kakor tudi površinsko urejanje. Za kakšne predelave, pa tudi HDR ne najdem časa, ali pa se mi preprosto ne ljubi.

Pravtako se mi ne ljubi ne najaviti, kaj šele dokončati novega stila za blog. Glede na to, da bo počasi minilo eno leto, odkar sem na svojem, bi bil že skrajni čas, da naredim nekaj na osvežitvi. Vsaj kaj se front-ena tiče, za back-end imam bolj kot ne že urejeno (domena ostane pri hitrost.com, hosting selim drugam).

Park Tivoli, sošolke se na lahno sprehajajo

Park Tivoli, panoji z udarnimi informacijami.

Še nekaj panojev z odličnimi fotografijami; večina od njih je macro.

Zoki razgovarja s članom mehiške glasbene skupine.

Jankovič še enkrat, tokrat sam.

Drug član mehiške glasbene skupine; s kitaro na čelu.

Tukaj pa še trobentač.

Drugi dve sošolki, če se ne motim v Križankah.

Dobra, ne?

Kak teden ali dva nazaj se je v Slovenj Gradcu odvijala kulturna prireditev v okviru Šolskega centra Slovenj Gradec, takozvana Spunkiada. Glede na to, da s programom nisem ravno na tekočem, ker sem uletel nekje na sredini, se mi zdi bolj primerno, da objavim le fotke. Ni jih dosti – običajno število.

Če se kdo čudi nad barvami – ni kriv vaš zaslon – malo sem se igral in znižal saturacijo … malo, za spremembo.

Ah, in ja vem, blog je spet stagniral. Če vas zanima zakaj …

Take in podobne izjave je bilo moč slišati na dopl-decekrju, čigar končna destinacija je bil kraj Cannes. In ker zna biti 14 urna vožnja dokaj naporna, so se našli modeli, ki so iz imen krajev “od dol” ustvarili kletvice. Ulan ti Bator se sicer ne more kosati s “Boka ti Kotorska”, “Srbska ti Mitrovica” ali “Novi ti Sad”, pa vendar je dobra, že zaradi tega, ker je moja.

Bralci še morda ne veste, da si je avtor privoščil tri dnevni dopust. Če je bil zaslužen ali ne … o tem žal ne odločate. Zaradi enormne količine zaužitega kofeina je moja betica bila budna ves čas potovanja, a nekako mi ni žal. Prav zanimivo je bilo opazovati potnike, ki so spali kot “padli vojaki”, kakor se jih je kasneje tudi poimenovalo.

Ker vem, da znajo moji potopisi trajati, bom skušal biti kar se da kratek. Pot je bila takšna: Slovenj Gradec -> Padova [via Sežana; mislim vsaj] -> Cannes | Cannes -> Grasse -> Nice -> Monako -> Cannes | Cannes -> San Remo -> Verona -> Ljubljana -> Slovenj Gradec. Ločilo | nakazuje dan.

No, namesto kilobitov, ki bi bili namenjeni dolgim objavam sem se odločil, da vam na pladnju prinesem fotografije, ki so najbolj uspele. Tokrat jim za spremembo nisem namenil tolikšne obdelave. Sprejel sem načelo, če na sliki delam več kot 20 minut in se slika ne izboljšuje, potem jo je treba eliminirati.

Drugi dan, tako kot tudi tretjega, začeli s francoskim rogljičem in štručko kruha, pili pa smo kavo z mlekom.

Zdi se mi, da mora glavno ribarjenje potekati ob zgodnjih urah ali pa pozno zvečer, čeprav tale dva ribarita opoldne. Posneto ob vračanju nazaj v San Remu, Italija.

Veterani iz druge svetovne vojne so se zbrali pred cerkvijo v Grassu.

Še ena fotka iz Grassa, tokrat sošolka s francosko mačko.

Možakar pred cerkvijo v Padovi, zamišljen strmi v neznano kam.

“S Chucksi povsod, tudi med kamne na Angleški promenadi v Nici.”

Nek vodnjak v Padovi je tako veselo špricljal vodo sem in tja, da se nisem mogel upreti kapljicam.

Dokaj pogumen mož, glede na to, da je hranil golobe pred cerkvijo v Padovi. Sam bi tega ne storil, saj se vedno bojim, da mi kakšen izkljuje organ za vid, ali huje – me prav mastno pokaka.

Tale pobič se je mudil z možem na prejšnji sliki, le da je tale namesto privabljanja ptic le-te odganjal.

Ostal nam je še en posnetek iz Grassa. Nič posebnega, le da mi je tokrat uspel en HDR. Mislim vsaj.

Evo, prišli smo še do Monte Carla. Odkrito povedano so galebi popolnoma enaki kot jadranski.

Posneto par deset metrov izpred Julijinega kipa, ki ga na žalost nisem dobro pofotkal zaradi gneče. Ampak fotografirati samo gnečo mi je uspelo.

Golob, ki je prav lepo poziral na fontani v Veroni.

Ena romantična za konec. Nastala je na Angleški promenadi v Nici.

Ste pričakovali prečudovite landskejpe in fotke turističnih atrakcij? Žal, nisem turistični fotograf.

V času, ko blog doživlja neko stagnacijo, sem se trudil in iskal kako primerno temo, a nič pametnega se ni izcimilo. Danes pa sem malo pobrskal po Flickru in našel lepe fotografije ruralnih oz. kar puščavskih območij Avstralije. Sam že dolgo nisem fotografiral … zdaj ko bodo temperature nad ničlo, bi lahko šel malo na teren, vem. Ampak še nisem. Raje naredim c/p iz Flickra in sem.

Torej, še enkrat … to niso moje fotografije, ampak last Zonifer Lloyda.