John McCain, ki je si je na včerajšnjih primarnih volitvah zagotovil strankarsko nominacijo, je sedaj deležen kar veliko podpore. Podpira ga bivši župan New Yorka Rudy Giuliani, ki je tudi bil v tekmi za predsedniško nominacijo, podpira ga guverner Kalifornije Arnold Schwarzeneger. Podporo mu je dal tudi predsedniški kandidat Mike Huckabee, ki je sicer začel dokaj dobro z zmago v Iowi, a je po včerajšnjih rezultatih izstopil iz tekme. Zagovarjata pa ga tudi George Herbert Walker Bush in George Walker Bush. Oče zdajšnjega predsednika in predsednik sam – na kratko. No, Bush je imel srečo, ker je bil McCain precej pred Huckabeejem in ni imel težkega dela pri odločanju. Če bi bilo bolj na tesno, bi verjetno spet presenetil s kako izjavo v smislu “I think … wait … I don’t think.”

Na blogu 100% Irony Free je McCain že dobil svojo “kartoteko” in predlagam, da si jo pogledate. Kljub temu, da je Herbert Walker Bush – če se ne motim – podpisal neko pogodbo o končanju hladne vojne, je vseeno podprl McCaina, ki pa direktno kot tudi indirektno nakazuje na ponoven začetek hladne vojne – širjenje ameriških interesov, militarizem, gradnja proti raketnih ščitov, boj proti terorizmu. Takega predsednika si seveda Kitajska in Rusija ravno ne želita.

No, zdaj, ko ima John McCain že zagotovljeno nominacijo, bo lahko lažje zadihal, ker ne bo bil več boja s svojimi kameradi (razen z Ronon Paulom) in se bo lahko osredotočil na napade na demokratska kandidata, med katerima so se zadeve še bolj zaostrile, po tem, ko je Clintonova zmagala tako v Ohiu kot v Texasu. S tem si pridobil kar veliko volivcev, saj bodo s strani republikancev poslušali le eno, z demokratske strani pa jim bosta na dušo pihala dva. Zato sem sedaj mnenja, da ima GOP – republikanska stranka nekaj več možnosti za zmago v novembru.

In mimogrede, vas ne zgornja slika spominja na eno dokaj podobno, vendar posneto “na drugi strani”? Npr. kaj takega

In zanimivo, na trenutke sta si Hruščov in McCain malce podobna.

Jutri se bo odločalo v 24 državah, kdo bo nominiranec Demokratične stranke in Republikanske (GOP). Ker toliko ne spremljam, kaj se dogaja na rdeči strani, se mi zdi neumestno, da nekaj besedičim, če pa nimam pojma. Vem le to, da so se republikanski favoriti ves čas izmenjavali, od Huckabeeja, do Romneya, nazadnje pa se je precej omenjal tudi McCain. Malce sem prebiral o njem po Wikiju in razbral, da je imel možakar kar težko življenje; v Vietnamu je preživel šest let kot vojaški zapornik.

Vedno manj je slišati o Ron Paulu, ki naj bi bil nek internetni kandidat. Na Diggu je bojda imel dosti podpornikov in s tem propagando, takisto na Technoratiju, a se ni obnesel.

No, na Reutersu raziskave kažejo, da se je med Obamo in Clintonovo v Kaliforniji povečala razlika, Obama je pričel še bolj voditi. V Missouriju je Obama korenito prevzel vajeti in pokazal, kako se streže zadevi, prav tako pa ni razočaral v New Jerseyu, kjer sicer kaže bolj tesno, a je napredek viden. No, Clintonova je v Georgiji sicer pridobila nekaj glasov, še vedno pa krepko zaostaja za Barackom.

Vir: Barack Obama 1

Pa poglejmo še demografske značilnosti teh držav.

V Kaliforniji je 60.9% belcev, 12.4% pripadnikov azijske rase, 6.1% črncev, 0.7% pripadnikov avtohtone rase, 3.1% pripadnikov mešane rase in 16.4% pripadnikov ostalih rase.

V Missouriju je 86.54% belcev, 12.04% črncev, 1.03% pripadnikov avtohtone rase, 1.61% pripadnikov azijske rase in 0.13% pripadnikov ostalih ras.

V New Jerseyu je 79.16% belcev 14.98% črncev, 0.61% pripadnikov avtohtone rase, 6.28% pripadnikov azijske rase in 0.13% pripadnikov ostalih ras.

V Georgiji je 67.00% belcev, 30.29% črncev, 0.67% pripadnikov avtohtone rase, 3.01% pripadnikov azijskih ras in 0.14% pripadnikov ostalih ras.

Zakaj sploh vsa ta statistika? No, kot veste, je Obama črnec in kljub enakopravnost črncev in belcev je v ZDA še močno prisotna rasna diskriminacija (kot še drugod, tudi pri nas), a zgleda, da vse skupaj nekako tone v pozabo in ljudje ne gledajo več na barvo, temveč vsebino. Tako pravi tudi nek angleški rek: “Don’t judge the book by its covers.”

Rezultate torej imamo, vemo, kaj lahko pričakujemo, a mora odločiti še 24 držav in izid se lahko kompletno obrne. A upamo na najboljše.

Sodeč po CNN in Yahoo! News bo predsedniško tekmo v ZDA zapustil John Edwards, kandidat, ki se je zadnje čase pojavljal na rezultatih anket kot tretje uvrščeni.

Restoring our moral authority means leading by example and making clear that the hard challenges don’t frighten us. There is no better opportunity than the challenge of poverty – the great moral issue of our time.

Eden izmed njegovih glavnih ciljev je bil odprava revščine. Ko se je odločil za odstop, naj bi poklical Obamo in Clintonovo ter ju prosil, naj upoštevata njegove namere o in da naj bo to tudi eden izmed glavnih problemov, s katerim se bo ukvarjal novoizvoljeni/a. Oba sta se strinjala.

Kot senator je služil en mandat, torej 6 let (od 99-05), v letu 2004 pa se je prvič pognal v predsedniške vode, a nominacije za uradnega kandidata Demokratične stranke ni dobil, pač pa jo je dobil Kerry z nekaj več kot 60%, Edwards pa 19%. Takrat je odstopil po t.i. super torku (ko kandidata izbira kar 22 držav), sedaj pa že pred njim, saj je izgubil svojo državo, Južno Karolino.

Iz Edwardsovega štaba so še povedali, da se ne namerava pridružiti kateremu izmed kandidatov, vsaj za zdaj ne.

Zanimivo pa bo gledati, kako se bodo glasovi javnomnenjskih raziskav porazdelili. Težko rečem, ker kandidatov le ne poznam tako dobro, da bi vedel, čigavemu planu je Edwardsov bolj planu podoben.

2008. leto se bo kmalu začelo pisati. Leto, ki se bojda začne na torek. Nazadnje se je prestopno leto na torek začelo 1980, ponovno pa bo 2036. Torej moramo poskrbeti, da bo to leto dobro in polno sprememb, da se ga bomo lahko spominjali še dolgo …

Pod terminom polno sprememb seveda mislim na pozitivne. Kako idealno bi bilo … Vojna na Bližnjem vzhodu se bo končala, vsi kvazi komunistični voditelji bodo pogoreli, v kapitalističnih državah pa bo prišlo do korenitih reform, ki zadevajo zdravstvo, socialno varstvo in zmanjšanje kriminala. Vodiku bodo začeli namenjati vedno večjo pozornost in postal bo vir energije, ki bo izpodrinil nafto ter naftne derivate. S tem se bodo zmanjšale emisije CO₂, kar bo privedlo do ohranjanja narave in preprečilo vse naravne katastrofe, ki jih napovedujejo klimatologi in sploh vsi naravoslovci.

Oh, kako lepo je sanjariti in fantazirati. Če se bo kaj spremenilo, se bo le na področju goriva. A ne zaradi človekove skrbi za okolje, temveč zaradi pohlepa in neprilagodljivosti. S tem seveda mislim na to, da bo nafte naenkrat zmanjkalo in svet bo zamrznil, ker se na to ne bo pripravil prej, preden bi do tega prišlo.

Ves ostali bullshit, kakor nanj gleda marsikateri leader, se za zdaj še ne bo zgodil. Pa tudi za naslednjih 5 let bi si lahko to upal trditi.

A kot zavestni bloger se mi zdi, da rečem kaj tudi na to temo blogov, kajti o internetu nisem dejal še nič. Ker se ne bi spuščal toliko v to, kako se bo spremenila in napredovala tehnologija, bi se osredotočil bolj na vsebinski del.

Prvinski namen bloga bo še bolj izginil. Ko so se blogi začeli pojavljati, je bilo zanimivo prebirati izkušnje in dogodivščine avtorjev. Potem pa so se blogi razpasli, avtorjev in njihovih dogodivščin je bilo vedno več, tako da so bralci morali opustiti branje vseh. Na taki točki pa se je začelo deljenje na dobre in manj dobre blogerje, kajti tisti, ki svojih dogodivščin niso napisali v slogu, ki bi pritegnil bralce, so bili zato manj brani in mnogi so zato bloganje opustili. Drugi pa so se znašli in svojega življenja niso na pladnju nesli vsem bralcem po internetu, pač pa so začeli komentirati tekoče in aktualne stvari, ki zadevajo politiko (domačo in svetovno), zvezdniško življenje, glasbo, film, računalniki …

Kmalu se je ta veja bloganja tako razširila, da je začela izpodrivati osebne bloge. Blog je postal nov medij, medij državljanov. Razvilo se je t.i. državljansko novinarstvo (citizen journalism), ki se je pri nas izkazalo za precej dobro v času medijske krize (ko naj bi vlada vplivala na medije). Še bolj pa se je začela taka vrsta bloganja propagirati z izvodom tednika Blogorola, v katerem so najboljši prispevki v določeni kategoriji preteklega tedna.

Ker nisem vedeževalec, kakor bi lahko kdo razbral iz drugega odstavka, si ne bom upal napovedati kakih drugih novosti v 2008 kot le to, da bodo blogi začeli konkurirati starim in uveljavljenim medijem, začeli bodo vplivati na javno mnenje bolj učinkovito in nenazadnje, začeli bodo vplivati na politiko. To pa je to, kar si vsi želimo. Da narod vpliva na politiko in ne politika na narod!

Zanimivo, a?

Po branju komentarjev na novičarskih portalih ob vsaki objavljeni novici, ki zadeva vlado, se vidi, kako zelo se Slovenci še vedno delimo. Na vaše in naše. Na bele in rdeče. V teh komentarjih je moč razbrati marsikaj; od tega, koliko starih partizanov je še v LDS do tega, ali je imel Janša sorodnike med belogardističnimi vrstami.

Politična usmerjenost mora biti. Nekatere stranke naj se nagibajo k naukom komunizma, nekatere pa k naukom kapitalizma. S tem ni nič narobe. Pa tudi direktorji v firmah … naj bodo politično opredeljeni, saj pa vendar imajo pravico do svobode izbire.

Priznam, sam ne podpiram ideje komunizma. Veliko kdo je ne. Vendar lepo vas prosim, če nekdo reče, da komunizem pač ni OK, ne ga potem oklicati za belogardista, ker nima blage zveze. In če nekdo reče, da mu je pa komunizem všeč zaradi nekih razlogov, zakaj bi ga potem označevali s partizanom.

Ko pride čas predvolilnih soočenj (predsedniških, parlamentarnih), se na zaslonih vrtijo črnobeli posnetki z letnicami 194x. Na razpravah potem udeleženci začno igro ping-ponga, kdo je naredil več v času NOBja in kdo je narod bolj potisnil v drek. Ne razumem, zakaj vrtijo 60 let stare posnetke. Bili so eni in bili so drugi. Eni so mislili tako, drugi tako. Eni so zmagali, drugo niso. Vsaka nadaljnja razprava ni smiselna, ker nastopijo dejavniki osebnega prepričanja in debata ni več objektivna.

Slovenija odpira novo poglavje s predsedovanjem EU, na drugi strani pa imamo vse večje razprtije zaradi nasprotja med domobranci in partizani, ki bi se morale končati že davno. Ampak imamo dva problema. Prvi problem so mediji, ki nasprotja napihujejo, drug problem pa je sam narod, ki ne razume, da je NOB zgodovina in ne glede na to, koliko se bomo še kregali, zgodovine ne moremo spremeniti. Spremenimo lahko samo pogled nanjo. Razumljivo je, da je pristaš domobranstva jezen na partizane, ne more pa jih oklicati za svinje, prasce, monstrume, kajti … partizani jih lahko popolnoma legitimno označijo za enake. In to se potem nadaljuje v nedogled. A če želimo, da se razprtije ne bodo večale, bodo morali oboji o tem utihniti. Saj so vendar oboji strmeli za tem, da bi Slovenci živeli dobro. Če to še vedno želijo, naj na razprtije pozabijo.

Osredotočimo se na probleme sedanjosti in prihodnost, ne pa probleme preteklosti.

“When, if not now? Who, if not us….!?”

Tako se glasi tagline – sporočilo na Facebook.com, kjer je objava dogodka: “DELAVSKI PROTESTI – FORMACIJA AVTONOMNEGA BLOKA”.

Rezultati ankete na spletni strani Zveze svobodni sindikatov (http://www.zsss.si) kažejo, da je kar 75% anketirancev prepričanih, da so demonstracije potrebne. Škoda edino, da ne vidim dejanskega števila anketirancev, vendar sodeč po aktualnosti dogodka bi rekel, da jih je kakih 100 definitivno glasovalo. Po takem vzorcu, kljub različnim pogledom in vrednotam ljudi, pa se neko javno mnenje da razbrati.

Opozarjanje delavcev, opozarjanje sindikatov, opozarjanje opozicije, ne nazadnje tudi opozarjanje predsedniških kandidatov na volitvah 2007 očitno niso prepričala Janše, njegove vlade, ki ji mnogi kar pravijo janševistična.

Bojim se, da tak človek nima posluha za ljudstvo. Preslišal je zgoraj omenjena opozarjanja, preslišal mnoge kritike in “krike” obupanih ljudi na raznih debatnih oddajah (predvsem Trenja; RTV pa si tako ali tako pridobiva naziv vladna TV (ne zaradi financiranja ampak vsebine)). In če je že preslišal vse kritike na svoj račun in račun svoje vlade s strani posameznikov, potem je zagotovo spregledal tudi 40 000 glavo množico 26. novembra 2005.

Sedaj pa naš premier grozi z odstopom vlade. Vsaj do nedavnega je. Ko je zamešal dovolj godlje in s tem povzročil “centrifugalno silo”, je sedaj kljub omilitvi izjave ne more ustaviti. Javno mnenje se je tako preoblikovalo. Če se ministrski predsednik ni izkazal kot ljudski človek, se pa je izkazal s tem, da ima hrbtenico in stoji za svojimi načeli in … da se ne pusti. A kaj pa zdaj? Je postal navadna … “copata”? Ali pa je to že ves čas, le da nismo vedeli?

“To je podobno, ko otroku vzameš igračo, on pa se začne jokati”, je odgovoril četrto uvrščeni predsedniški kandidat Zmago Jelinčič na vprašanje kaj meni o izjavi premierja naslednji dan po vrnitvi iz Kitajske. To pomeni, da je zamerljiv; ali po domače rečeno: začne “klupati” in kuhati mulo.

Ta obisk na Kitajski pa je bil ravno takrat, ko se je pri nas izvajal drugi krog predsedniških volitev in naš premier se je tako distanciral na primerno razdaljo od vsega pompa. Ker bi naj volilni rezultat tudi nakazoval nezaupanje do vlade, so mu s tem vzeli, kakor meni Jelinčič, njegovo igračo in ker je obupal, je poleg morebitnega odstopa vlade natrosil še kup neumnosti, kot na primer da je napoved interpelacije s strani opozicije zoper ministra Mateja neutemeljena. Kako je neutemeljena? Potem je bila smrt Gorazda Čamernika pred Globalom nekaj, kar ni omembe vredno in se ne tiče zaskrbljenosti ministra Mateja?

Seveda pa je poleg Janševe izjave pred nekaj časa odmevala tudi zloglasna izjava o štrucah kruha.

In če zaenkrat to vpliva na letni ravni na nekih razmerah nekaj škatlic cigaret, potem to ni tako drastično in če iz vseh smetnjakov po mestih gledajo štruce kruha, tudi ne pomeni, da je zadeva zelo alarmantna.

Višek! Tudi tu se vidi predsednikova neposlušnost. Potemtakem je bilo vse zaman; vse stokanje, vse demonstracije, vsi poskusi demonstracije, vse stavke in vsi poskusi stavke.

Zdaj pa pridemo na točko, ko se vprašamo slednje: Imajo današnji protesti sploh kakšen vpliv? … Ima stavek na vrhu potemtakem sploh smisel?

Tako, vzporedne volitve kot tudi DVK sporočata, kdo je zmagovalec. Seveda še nič ni uradno, komentira se pa vendar lahko.

Ko smo nergali, da je prvi krog volitev izrazito nezanimiv, saj so skoraj vsi kandidati mencali in so na soočenja prihajali že skoraj z roko v roki, je drugi krog postajal v zadnjem tednu grd. Kaj imamo torej raje?

Prvega kroga koalicija skorajda ni komentirala; na nekaterih soočenjih je kamera ošvrknila Pahorja, pa tudi Kresalova se je kdaj pojavila, vendar izven soočenja.

Vsi analitiki so si edini, da je Peterletova podpora bila na začetku visoka, ob vstopitvi dveh močnih levičarskih kandidatov pa bi naj izgubil podporo. Ti, ki so bili prej zanj torej niso podpirali desničarskih načel, temveč Peterleta kot osebo zaradi svoje poštenosti, dobre karizme in političnih izkušenj. Saj, njegovi volivci so večinoma moški in z osnovnošolsko izobrazbo in nekateri še ločijo ne med desnico in levico in ko zaslišijo ime Peterle imajo v mislih samega boga.

Pa se je prvi krog končal, presenetil sta – vemo kdo – Jelinčič in Peterle. Prvega je volil vsak 5 Slovenec, Peterleta vsak 3 (če zaokrožimo). Tesen izid je bil med Gasparijem in Türkom, ostali so ostali nekje pri ničlah (razen Kranjca). Gaspari je kasneje očitno reagiral na svojo pest, ko je namignil na bojkot volitev in posredno očrnil Türka, medtem ko je LDS prav Türka podprla.

Takle smo imeli zadnji par tednov desno-sredinskega in levo-sredinskega kandidata. Lahko bi dejali tudi kandidata brez kristalno čistih stališč. Morda bi pripomnil, da je Türk le bil pri nekaterih temah opredeljen, ko se Peterle za vraga ni hotel zjasniti glede Rožmana, saj naj bi s svojim mnenjem vplival na odločitev sodišča (smeh, smeh in še enkrat smeh).

Ko so po javnomnenjskih raziskavah Janševi pripadniki videli, da njihovemu neuradnemu kandidatu kaže bolj slabo, so razparali boleče šive zgodovine osamosvajanja Slovenije in jih začeli ponovno krojiti sebi v prid, zašiti pa so nameravali Türka. Oglasilo se je Zunanje ministrstvo in premier. Vsak je šival, kolikor je šlo, a očitno se raziskave niso spremenile. Očitno so spregledali, da bodo sčasoma izgubili vse več vajeti iz rok.

Sicer zadnjega soočenja nisem spremljal, sem pa prebral hadovo poročilo, ki je le še potrdilo moje domneve, da je Peterle “rit” (podobno kot je Jelinčič dejal za Türka) in videl, da s Peterletom Slovenije nima perspektive. Kljub temu, da ni vedel, ali naj podpre rdeče ali bele, je za svojo taktiko vzel kar tisto od belih oz. njihovih nadrejenih (Blitzkrieg) in na Türka spustil vse, kar je imel. Njega si lahko predstavljamo kot Anglijo, ki ji Nacisti na njenem ozemlju kaj preveč škode niso prizadejali (proti drugim državam) in na vsako akcijo je reagiral z reakcijo in Peterleta bolj ali manj potolkel.

Tako, Drnovšek naj se odpravi v Darfur, Peterle v cerkev, Türk pa v urad predsednika.

S tole objavo tako zapiram svojo rubriko Volitve 07, razen če se še kdo ne spomni in vloži pritožbo na izid volitev.

Pomnite, pomnite 5. novembra.

V angleščini se definitivno bolje sliši: “Remember, remember the 5th of November.”

Ta rek oz. citat je postal precej popularen leta 2005 z izidom filma V for Vendetta oz. V za vroče maščevanje. Naj dodam, da je to kar dober prevod, glede na to, kake zmazke vse smo dobili; od skupinskega drkanja do nevem česa vse.

V filmu se omenjeni citat navezuje na prihodnost, ne vem točno, koliko let vnaprej in sicer v kontekstu z totalitarističnem sistemom in revolucionarjem “V”-jem. “V” je deloval podobno kot Guy Fawkes, ampak njemu je za spremembo dejansko uspelo.

Oba sta imela namen razstreliti angleški parlament. Guy Fawkesa so obesili, “V”-ja pa preluknjali z naboji. A ker ni na licu mesta umrl, se je na vprašanje zakaj ne umre odvzal: “Pod mojo masko ni mesa. Pod njo je ideja. In ideja nikoli ne umre.”

Ampak saj smrt je eden temeljnih delov revolucije. V francoski so sekali glave, v Februaski in Oktoberski so se klali komunisti in kraljevi pripadniki, pa še v kateri drugi je tekla kri.

Mene bolj zanima, kaj se bo zgodilo 17. novembra, ko bo na ceste šlo pol Slovenije? Bo to narodna vstaja zoper domobransko/belogardistično oblast, kakršen naziv si zadnje čase pridobiva? Ali le še en propadel poskus sindikatov in neenotnega proletariata?

Če bo protest uspel in se razširil, kdo bo vse skupaj zaustavil? NATO, v katerega se nam je tako mudilo? Ali pa bo za varnost poskrbel Karel Errjavec s svojo Patrio? Morda pa celo sam Janša, a najprej mora dobiti nazaj orožje, s katerim je prekupčeval.

Juhej.

Neuradni rezultati DVK (državne volilne komisije) kažejo dobro. Možnost, da se sprevržemo v naslednjo Poljsko so izredno majhne.

Danilo Türk in Mitja Gaspari. Dvojica, ki je bila najmanj pričakovana. Upajmo, da se na določenih stališčih bolj zjasnita.

Toliko za zdaj.

-ureditev-

Ne kaže več tako dobro. Izgleda da se bodo konzervativci le prebili do drugega kroga.