Na Diggu se je pojavil posnetek, Sarah Palin Got Pranked. Gre za izjemno delikatno situacijo, v kateri se znajde kandidatka za podpredsednico ZDA; pokliče jo namreč nek gospod, ki trdi, da je Nicolas Sarkozy in naivna Sarah, ki že tako ne dobiva kaj prida komentarjev glede njene razgledanosti, inteligence in pameti, pade na finto. Vredno ogleda oz. bolje rečeno poslušanja. Daily Kos ima prav, EPIC FAIL!

Tukaj pa je še besedilo

BlogActionDay. Na tisoče piscev. Še več sporočil - med njimi tudi moje.

Nekako verjamem, da bo danes ogromno sporočil, kjer bodo vsi zgolj pomiljevali revne, prezirali bogate, krivdo valili na nesocialno državo, ipd.

Pa je vse to upravičeno? Je res nek premožen Nemec kriv za bedo v Nigeriji, v Čadu, v Sudanu? Je kriv za reveže znotraj svoje države? Ali pa vse to izhaja zgolj iz tistega starega socialističnega prepričanja, da je biti bogat pokvarjeno in vsega prezira vredno? Iz socialističnega prepričanja, da smo vsi enaki, medtem ko vemo, da nismo. Da morajo vsi zaslužiti enako, čeprav so eni bolj sposobni od drugih. Da lahko vsakdo vodi multinacionalko, medtem ko imajo le eni sposobnost pravilnega in odgovornega odločanja. Še enkrat se zdaj vprašajmo. Si nek sposoben in premožen Nemec zasluži, da posluša kritike na račun revežov, bodisi v kaki afriški državi, bodisi v Nemčiji?

Preden se podam v kako bolj razgreto razpravo, bi rad razčistil, kaj sploh je beda revnih oz. sama revščina.

Gre za dve vrsti revščine:

• revščina v bivših koloniziranih državah in v državah v razvoju
• revščina znotraj razvitih držav

Bivše kolonizirane države in države v razvoju

Ali so za revščino v koloniziranih državah in v državah v razvoju krive razvite države? Ne. To govorim predvsem na podlagi Etiopije, ki je ena redkih nekoloniziranih držav v Afriki … pa še vedno sodi med najbolj revne države. In zato ni kriva neugodna lega, pomanjkanje naravnih bogastev - Japonska je ravno tako v taki situaciji, pa je ena najbolj razvitih držav. Potem je tu še Hong Kong (spada sicer pod LR Kitajsko), ki ga je nekoč kolonizirala Velika Britanija.

Rekel bi, da mora vsak narod priti skozi fazo razvoja, ko preide iz primitivnega komunizma do pravne države, bodisi socialistične bodisi kapitalistične. Iz zgodovine je znano, da se je primitivni komunizem razvil v fevdalizem, kasneje pa je z revolucijami prišlo do preobratov.

Ko so se afriške države v prejšnjem stoletju pričele izvijati izpod krempljev kolonialistov, so postale samostojne. Sicer imajo instrumente pravne države, ampak narod sam je še globoko v primitivnem komunizmu. Narod se mora razviti. Na tej poti pa so revščina, nepravica, strah in trepet. Ampak to fazo so prestali vsi narodi. Hipokritični smo, ko se zgražamo nad situacijo v Afriki, medtem ko so naši prapra-dedje prešli skozi enako fazo, pa se nanje nikoli ne spomnimo skozi tako prizmo.

Precej zanimiva je Indija; država, ki se razmeroma hitro razvija, postavlja industrijske obrate, elita kopiči denar, reveži capljajo v ozadju in delajo za trakom. Le kaj se je dogajalo kakih 200, 300 let nazaj v Franciji? Enako. In upam si trditi, da bo indijski socialni program dobil spremembe in tako se bo država bolj približala ostalim razvitim državam.

Še enkrat. Je kriv Nemec za reveža v Čadu, Sudanu, Nigeriji? Mislim, da sem dovolj nazorno pokazal, da ne.

Revščina znotraj razvitih držav

Ko narod preživi prej opisano fazo razvoja lahko govorimo o civiliziranem narodu. O narodu, kjer imajo pravico za svoj žarek sonca in prostor na Zemlji vsi, pametni in neumni, pohlepni in skromni, verni in neverni, zaposleni in nezaposleni, moški in ženske, povprečni in izstopajoči in nenazadnje, bogati in revni in kjer eni poskrbijo za druge in vice versa, a ne glede na to, kakšni so. Da pa je to mogoče, potrebujemo instrumente, ki z ljudmi delajo neodvisno od svojih prepričanj. Govora je o popolni državi. Take države še danes ni, ampak veliko je takih, ki so izjemno blizu temu opisu. Instrumenti v teh državah še vedno delujejo za večino in ne za vse. Včasih je to 0.1%, včasih 49% populacije.

V obeh primerih so potrebne spremembe, v enem manjše, v drugem bolj radikalne. Ampak instrumenti morajo na vse ljudi gledati enako. Tako bo vsem enako sojeno, vsi bodo imeli pravico do šole itd. Zato se mu tudi ideja o progresivnem obdavčenju, ki ga uvaja Barack Obama zdi nekoliko nepravična, je pa po drugi strani nujna, da se tisti na robu rešijo iz zagate. Po uvedbi take reforme bi po mojem mnenju moralo miniti nekaj časa, potem pa bi se morali vrniti na proporcionalen način obdavčevanja.

Kar hočem povedati je, da ti instrumenti ne morejo delovati črno-belo in znotraj striktno določenih meja ampak se morajo prilagajati trenutnemu stanju neke skupine ljudi na ta način, da jim zagotovijo prej omenjeno: pravico do svojega žarka sonca in prostora na Zemlji.

Pa se sedaj vprašajmo. Je kriv bogat in premožen Nemec za bedo revnih Nemcev? Ne, glede na to, da plačuje davke, ki se iztekajo v blagajno socialne podpore.

Takole, dober teden me ne bo, ker se bom mudil na Japonskem. Gre namreč za mednarodno izmenjavo. Upam, da bom uspel dobiti kak dober posnetek, do takrat pa Sayonara.

Nikakor ne mislim, da sem s tem izborom odkril toplo vodo. Vemo, obstaja izjemno veliko spletnih portalov, ki ponujajo velik asortimat iger(Miniclip, AddictingGames, 2FlashGames, OneMoreLevel, Friv itd.). Najti najbolj privlačne, interesantne, drugačne, nenazadnje tudi intelektualne in take, ki se ponašajo s sloganom “think out of the box” pa zna včasih biti problem.

Nekatere igre so že prava klasika, nekatere so nove, vsem pa je skupno eno - so izjemne.

Spin the Black Circle

Nadzorujete pozicijo črnega kroga (Black Circle) in posredno vplivate, da gravitacija deluje na različne načine znotraj kroga.

Boxhead The Zombie Wars

Izdana nekje v pomladi in je izjemna naslednica uspešne branže Boxhead. Igra je po vsebini precej primitivna, ampak vse možne variante destrukcij in nasploh vsega masakra naredijo to igro zanimivo.

Dogfight 2 - The Great War

Ena redkih iger s tematiko prve svetovne vojne in prinaša dober spopad v zraku.

Grid16

Kombinacija različnih iger, ki preizkuša vaše reflekse in kako hitro se lahko prilagodite na zmeraj hitrejši tempo in hitro menjavanje iger.

The Missile Game 3D

V prvi osebi vodite raketni izstrelek in čeprav se zdi začetek težak, se vam bo v primerjavi s kasnejšimi stopnjami zdel lažji kot priprava pasulja.

Winterbells

Ferry Halim sodi v sam vrh “out of the box” ustvarjalcev spletnih iger in odličen prikaz tega je igra Winterbells. Ideja je preprosta, a izvirna. Pobirajte zvončke in ptičke in dosegli boste vrtoglave rezultate. Za čas svoje forme sem dosegel par bilijard visoke rezultate.

Onslaught

Kar je Command and Conquer v namiznih strategijah je Onslaught v spletnih Tower defense zvrsti. Sprva majhen asortimat orožja kaj kmalu preraste v ogromno barako s vsemi tipi orožja in pomembneje, raznimi oblikami kombiniranja med orožji in nadgrajevanja.

Asteroids Revenge III

Sicer nisem nek hud pristaš iger izven naše atmosfere - z izjemo Half Life, se razume - ampak tale mi je bila všeč zaradi preprostosti in hkrati dobrega koncepta bojevanja.

Takole, izbranih je bilo 8 iger in ko se jih naveličam, sledi drug seznam, do takrat pa uživajte ob teh.

Že nekaj časa spremljam fotografije, označene s tagom “Landscape” prek RSS feeda. Fotografije so v večini dobre, za najlepše pa je potrebno malo pobrskati.

20080714-IMG_2869

Avtor ni ponudil nekega opisa o fotografiji, podal pa je lokacijo, Avignonet na jugu Francije.

Paved county road in the high desert.

Fotografirano v San Bernardinu v Kaliforniji.

oak silhouette

Iz Antiocha v Kaliforniji

four pills

Posneto v Toskani v Italiji.

Orcia

Še ena fotografije iz Toskane, in sicer iz kraja Pienza.

Sunrise at Uluru

Precej znana formacija Uluru v Severnem teritoriju v Avstraliji.

i’m lovin’ it

Gre za kraj, kakih 50 milj oddaljen od meje z ZDA (Arizona), in sicer Imuris v Sonori.

My first Mongolian hotel

Jurte na Daljnem Vzhodu; Tov v Mongoliji.

Here I Am!

Nikoli si ne bi mislil, da je to posneto v Esfahanu v Iranu.

Saharan Sands

Še zadnja fotografija, ki pa izvira iz Maroka, in sicer iz El Rachidia.

Najde se še ogromno ostalih fotografij, tale objava je namenjena zgolj k temu, da spodbuja k brskanju po tako izjemnemu portalu kot je Flickr.

Fotografije so last njihovih avtorjev

Po precej razburljivem septembru zaradi arogantnih, nesposobnih in povrhu še nesramnih ljudi na firmi SOLO.si je zadeva prišla do konca.

Točnega števila klicev več ne pomnim, ocena je nekje okoli 10. Izgubljeni živci in jeza so nepopisni.

Pravzaprav sem potem, ko so mi vrnili denar rinil glavo skozi zid z mislijo, da bom pa tokrat le dobil naročeno. A izkazalo je, da tisto ženšče na drugi strani žice v času enega tedna ni mignilo s konico mezinca za napredek in tako sem po dolgem eksodosu le prišel do enega izmed redkih odgovorov namesto obljube na firmi SOLO.si: Alternativni artikel ni naročen.

Na vprašanje kje je gospa, ki je to urejala, sem dobil odgovor, ki me je šokiral in vedel sem, da imam opravka z enakim idiotizmom kot prejšnjič; z osebo, ki rad zastavlja svoje roke in po novem tudi roke drugih - omenjal je namreč zavijanje roke tej ženski.

Glejte, jaz ji bom rekel, naj vas pokliče, ne bom pa ji zvil roke na hrbtu, če ne bo hotela.

Iz citata na levi je razvidno, da nimamo opravka zgolj z bando nesposobnih, neusposobljenih, počasnih, nekompetentnih ljudi, ampak tudi z bando, ki verjetno niti prve strani poslovnega kot osebnega bontona niso povohali, kaj šele pogledali.

Nekako sem prišel do zaključka, da ne gre za neko izjemno sofisticirano firmo ampak za firmo, ki ima pred sabo mogotca Email.si d.o.o., kateri med drugim nima najbolj urejenih zadev pri varnosti svojih email storitev, za sabo nekega neodgovornega šefa, ki mu je za staž firme malo mar. Slab šef pomeni slabe delavce in točno taka je tu situacija. To ni firma z zaposlenimi, ki vedo, kaj je njihova naloga, ki vedo, kaj lahko in česa ne smejo, ampak firma, kjer lahko vsak počne s strankami, kot se mu zdi. Četudi to pomeni ponujanje zvijanjanja rok.

Če to bere kdo od zaposlenih na tej firmi ga prav lepo vabim med komentarje. A nekako imam pred sabo dve viziji; bodisi komentarja ne bo ali pa bo napad ad hominem. Žal sem takšno predstavo dobil o tem podjetju in skorajda ni možnosti, ki bi me prepričala v nasprotno in vedite, da bom to zadevo predstavil vsakomur, ki se zgolj rahlo zanima za nakup pri vas.

Preden kupujete pri SOLO se vprašajte: “Ali sem res tako bogat, da bi tako poceni kupoval” [vir]

SOLO.si se je končala z epilogom, ki zanje ni bleščeč. Izgubili niso le enega kupca, ampak verjamem, da tudi več ostalih potencialnih. In kolikor mi je znano, moj primer ni edini. Najde se še precej pripomb zoper to “brilijantno” firmo. Na Slo-Techu se tako vidi, da dosti kupcev ni zadovoljnih z nakupi in odnosom do strank, prav tako na forumu Alter.si zasledimo kar precej pripomb, zoper zoper slabega odnosa s strankami.

Kar se tiče strojne opreme in ponudbe so me tu presenetili iz Elektronika.si, kjer sem artikel prejel celo prej, kakor pričakovano. En velik plus za Eleketronika.si, en izjemen minus za SOLO.si

Pred časom smo doživeli novo sezono Prison Breaka in kakor je v navadi, sem želel pogledati na TVju. A je bila zgodba takšna, da sem par dni nazaj formatiral in je odšel profil nVidia Control Panel v maloro. Pa se je zgodila neprijetnost, rezultat naklučja in neprevidnosti - sveže opražen TV-Out.

Pa sem pogledal prva dva dela na računalniku, kasneje pa je padla odločitev za novo kartico, ATi Radeon HD 3850 imenovano. Ceneje.si je svetovalo trgovino SOLO.si. Slišal sem že za njih, izkušenj z njimi pa še nisem imel. A vse je enkrat prvič.

Edina napaka na moji strani je bila ta, da sem artikel plačal s kreditno kartico. Glede na to, da sem navajen prakse z eBaya in Amazona in zanesljivosti, ki prihaja s tem, sem tudi tukaj uporabil to možnost. Žal me je to kasneje stalo veliko živcev.

Naročil in plačal sem 6. septembra. V njihovem interfacu je ves čas pisalo, da je naročilo v obdelavi. Nekje 10. septembra sem prvič zavrtel njihovo modro, brezplačno številko. Bil sem prijetno presenečen, nek gospod mi je zagotovil, da bo še isti dan kartico odposlal in da jo naslednji dan, 11. septembra lahko že pričakujem. A glej ga zlomka, kartice ni. Spet vrtim številko in tokrat nastopim že z nekoliko bolj ostrim tonom, češ, kaj se imajo z mano zajebavati. Tip odvrne, da ne ve, kaj je z mojim naročilom in da je nemogoče, da bi mi včeraj zagotovil, da bom danes dobil kartico; vseeno pa reče, da bo povprašal, kdo mi je to rekel. In nekako sem dobil idejo, da bi pa kako ime le lahko dobil. Osel gre le enkrat na led in pri drugem klicu že ne bom ostal brez imen in v temi. In izvem, da sem govoril z Valterjem (pogosto ime zadnje čase )

Prišel je vikend in sem počakal na naslednji teden - na strani je sporočilo še vedno v obdelavi. Nekje sredi tedna pa sem imel vse te nesposobnosti dovolj. Poklical sem jih in na zvezo dobil neko žensko, ki pravi, da je “nekaj čudnega s tem naročilom.” in mi je zatrdi, da me pokliče nazaj čez 10 minut. Šur. Mine ura in pol, pa še vedno ni odgovora. Razjarjen kličem nazaj, kjer dobim nekega tipa, ki mi pove, da me bo poklical nekdo z alternativo čez pol ure. Ker sem nekako slutil, da so cepljeni proti hitrosti, sem ga povprašal, kako mi bo zagotovil, da bo tisti nekdo res klical čez pol ure. Tukaj sem doživel najhujše presenečenje, ko je izjavil da “lahko pridem tja in mu izvijem roko.”

Jaz ne vem, kako naj vam drugače zagotavljam, da vas bo poklical, kakor pa da vam obljubim. Ali pa če pridete sem in mi izvijete roko.

Čeprav je bil v te pol ure tako prepričan, da je zastavil svojo roko, klica seveda nisem dobil. To je pa spodbilo sodu dno. Klicarim, sedaj že šestič, in nemudoma zahtevam nadrejenega. A nikakor ga ne morem dobiti. Naneslo pa je, da se je javila ista gospa, ki je prej zagotovila, da me bo poklicala čez 10 minut. Zadeva postane še hujša, ko mi reče, da sem neproduktiven v komunikaciji. Neproduktiven? Jaz? Ki sem njih klical 6 krat. Zdaj mi je bilo zadosti. Zagrozil sem jim z Uradom za varstvo potrošnikov, s televizijskimi in časopisnimi hišami in vsesplošno štalo. Da moram klicati šestkrat, da izvem, da nekega artikla ni na zalogi in da mora za to miniti skoraj dva tedna. Pa ja vendar nimate skladišča, velika za celo Slovenijo, da bi morali tako dolgo iskati. Gospa ponudi, da mi vrnejo denar nazaj in takoj pristanem.

Kliče me čez pol ure, pravi, da je našla alternativo, pa ji rečem, naj kliče naslednji dan.

Na moje veliko presenečenje, je gospa poklicala. Tu se vidi, kako pomaga, če človek zagrozi z institucijami. Pravi, da bodo kartico poslali v petek, 19. septembra. Opomnim jo še, da bom to kartico plačal po povzetju, ker imam dovolj trepetanja, kaj je z mojim denarjem.

Danes je 21. september. Denarja še nimam vrnjenega, nove kartice še ni na pošti. V kolikor v ponedeljek ne bo denarja, se bojim, da bom moral zopet vrteti številko.

Takole, tisti, ki me poznate, veste katerega smo danes.

Tisti, ki me spremljajo na Facebooku so verjetno bili obveščeni.

Ostali pa verjetno lahko izberete iz te objave. Ampak ne potrebujem/nočem torte: The cake is a lie.

Pa še pesem, ki ponavadi ne spremlja takega dogodka. Ampak zakaj ne bi bil ta dan drugače popestren.

Dobil sem na mejl in zdaj je uradno. Blog Action Day se bo tudi letos odvijal, ampak v nasprotju z mojimi pričakovanji; tokrat bo namreč govora o revščini.

Na strani so spremenili design, logotipe in omogočili funkcijo registriranja bloga in sledenje sporočilom, ki se navezujejo na Blog Action Day z dodajanjem skripte na koncu sporočila. Precej inovativno.

Novica je znana par ur, ampak so se nanjo že odzvali številni veliki blogi, katerih bralec sem tudi sam, in sicer Mashable, SEOMoz in Smashing magazine. Več jih je seveda na uradni strani Blog Action Day-a.

Sicer sem prijavljen in čeprav se 15. oktober zdi daleč, bo kaj kmalu tu in potrebno bo pokazati rezultate. Verjetno sem lani več dal od sebe, glede na to, da sem povezal 1. november - meni neljub praznik - in vso to gonjo okrog tople grede. Tudi letos si bo potrebno izmisliti kakšno analogijo, ki bo za sabo potegnila kak obisk več.

In ravno ko pišem tole, me je prešinila ideja, da bi tisti blogerji, ki so prijavljeni na Blog Action Day in imajo na svojih straneh oglase, donirali dnevni izkupiček za tiste nesrečne.

No. Idej se bo verjetno rodilo še kar nekaj in pripravimo se na 15. oktobra. Avtorji projekta, sodeč po Twitter logu, bojda letos ciljajo na številko 50.000 (lani nas je bilo 20.000). Upajmo da jim (nam?) uspe.

The Trick Is To Stay Alive!

Brez kančka dvoma, pozna 70. in zgodnja 80. so na filmska platna in televizijske zaslone prinesla morilce najstnikov in najstnic v takozvanih slasher filmih in med največje predstavnike definitvno sodijo Jason Voorhees iz Friday the 13th, Freddy Krueger iz Nightmare on Elm Street in pa Michael Myers iz Halloween.

Filmi sledijo tipični zgradbi slasher grozljivke; uvod v dogajanje (ponavadi gre za najstniško zabavo) in umestitev psihopata v dogajanje. Vso kasnejše dogajanje je produkt volumna krvi in ostrine noža. Slasher filmi so znani po številnih nadaljevanjih, in zato se mora film končati tako, da ima možnost za nadaljevanje - preživeti mora tako morilec kot ena od žrtev po katero se morilec v nadaljevanju vrne.

Halloween togo sledi tej zgradbi in čeprav je Michael kot otrok bolj skop pri številu mrtvih - znebi se zgolj sestre - se vse spremeni čez kakšno dekado in pol, ko Michael zbeži iz psihiatrije in mirna soseska, v kateri se prebivalci še vedno bojijo hiše Myersevih, se spremeni v pašnik s čredo ovac, kjer je Michael volk. Na neki točki v filmu se dejansko pojavi podobna referenca, kjer policist (čigar hčer tudi čaka neprijetna usoda) in psihiater, ki se je odpravil za Michaelom debatirata o resnosti sitaucije.

Do you know Haddonfield is? Families, children, all lined up in rows up and down the streets. You’re telling me they’re lined up for a slaughterhouse? -They could be.

Film je vsekakor všečen, morda tudi zato, ker ga je zrežiral John Carpenter, vsekakor pa k napetemu vzdušju doprinese izredna glasbena oz. zvočna podlaga. Trije visoki klavirski toni so prisotni od vsega začetka filma in odlično opravijo svoje delo, ob najbolj napetih delih pa se oglasi še nek zvok, čigar izvora nisem najbolj prepoznal, in prav tako odlično uprizarja tisti trenutek, ko se Michael prikaže iz teme, zabode in dokonča svoje delo.

Morda nisem bil pozoren, ampak se mi zdi, da skozi film ni bilo razloženo, kako se je Michael naučil voziti.

K dinamičnosti filma pripomore tudi uporaba prvoosebne kamere, ki bi je sicer lahko bilo več - kolikor se spomnim, je bila zgolj v uvodu in kasneje v eni kratki sceni, kjer Michael vozi avto.

Osebno si bom sicer ogledal še nadaljnje dele, čeprav dvomim, da bodo dosegli kvaliteto tega. Tale pa je must za vse horror navdušence, pa tudi ostale.