3 leta so naokrog ko sem iz Pentium IV 2.0 GHz prešel na AMD64 3200+ 2.0Ghz in si prvič sam sestavil svoj računalnik. 

Po 3 letni epohi je bil čas za popolnoma novo konfiguracijo, in sicer:

• ASUS Rampage Formula X48 S775
• Intel Core2 Quad Q9550 2.83 GHz
• ATi Radeon HD4870 1024MB 
• Corsair Dominator Twin2x 4096MB DDR2 
• Samsung SpinPoint F1 HD103UJ 1000GB
• LG-GH-22NS30 SATA DVD±RW
• Tagan SuperRock TG680-U33II 680W

Celotno konfiguracijo poganja Windows Vista Ultimate, čez katero sem imel že marsikaj za povedati, ampak na novi konfiguraciji deluje zadovoljivo. Lahko bi bilo bolje, predvsem kar se tiče prenosa po lokalni mreži. Načeloma pa ni težav.

Poleg tega pa sem nabavil še novo ohišje, tokrat Chieftec. Prejšnje je bilo AeroCool AeroEngine II, ki je dobro opravilo svoje delo z nizko temperaturo, ampak čez čas postanejo LED diode v prav vsakem kotičku mlinčka dokaj nadležne. Tole pa je zaenkrat tiho, čeprav kar toplo, zato nameravam dokupiti par ventilatorjev. 

Da bi le dobrih iger bilo.

Sicer nisem med najhitrejšimi, niti med najkvalitetnejšimi, se pa bom poskušal potruditi, da predstavim kar se da objektivno nov del meni izredno ljube franžise, ki jo nekateri obsojajo, da obstaja le še kot krava molznica, ki pa se ji počasi približuje neljuba smrt.

Igro sem kupil, všeč mi je celotna franšiza in si zasluži. San Andreas nisem kupil in še do danes mi je žal. Bila je dobra igra. Kaj dobra, perfektna. Vice City si lastim, GTA III spet ne. Ampak tam so že drugi razlogi; franšize ob izidu tretjega dela namreč sploh nisem poznal.

Ko danes že tretji dan preigravam, sicer bolj po malo, se mi poraja par vprašanj. Je to GTA, ki smo ga vajeni ali je to GTA, ki smo ga pričakovali. Ali pa morda nič od tega?

Zgodba 

Niko Belić/Belic, Srb po narodnosti, se odpravi v obljubljeno deželo po razkošje, ženske in osebni uspeh. Začenja z dna družbene lestvice in skuša uspeti. Carl “CJ” Johnson je zbežal, ko so mu ubili brata. Niko Belić je zbežal pred neugodnimi okoliščinami, ki so imele za posledico, da so ga nepravilni ljudje črtali iz seznama. Kasneje izvemo še, da išče odgovore iz vojne preteklosti. Dejstvo je, da je Niko takoj, ko stopi na ameriška tla, pripravljen poprijeti za vsako delo … Kot da tega nismo vajeni že iz prejšnjih izdaj

Način igre / igralnost

Wikipedia kliče to igro sandbox-style. Obenem pa je tudi GTA eden izmed glavnih predstavnikov tega žanra iger. Sicer še to ne pomeni, da lahko počnemo vse, kar se nam zahoče, smo pa dovolj blizu. Vprašanje je, če se je ta svoboda ohranila tudi v GTA IV. Kolikor sem do sedaj preigral, bi rekel, da se je izboljšala. Nič več nimamo telefona, ki klice le sprejema, kličemo lahko naokrog kadarkoli se nam zljubi, čeprav največkrat naletimo na telefonski predal, pri katerem pa Niko bolj kot ne skopari z besedami.

Način pretepanja so spremenili in obenem dodali health-bar nasprotnika. Spremenjena je tudi uporaba orožja, tako da je streljanje prvo-osebno (first-person shooter).

Obiskovanje restavracij je stalnica že od San Andreas. Kdaj pa kdaj odigramo pikado ali podiramo keglje. Kar pa je v San Andreas bilo, pa tu ni več, so sposobnosti, ki smo jih nabili tekom igre: motociklistični in avtomobilistični manevri, nabildanost, kondicija, kapaciteta pljuč, izgled in debelost. 

Overall je koncept ostal enak. Furamo se od ene lokacije do druge. Zdaj nas lahko med temi lokacijami prevaža taksi, ki nam zaručana par dolarjev več, če želimo furo kar preskočiti in se znajti na cilju. Opazil pa sem še, da občasno postavljeni pred izbiro, kaj bomo storili s kakim sovragom. Nisem pa še preigral toliko, da bi videl, kako različne odločitve vplivajo na tok dogodkov. Če je končni izid drugačen, vsa čast in hvala razvijalcem. Če ne pa … why bother?

Grafični model

Grafični model je v prejšnjih treh izdajah načeloma ostal enak. Doživel je nekaj popravkov, to pa je tudi to. Štirica je na pladnju prinesla novo grafično srčiko, ki pa bi lahko bolj dodelali.

Avtomobili in okolica so dobro izpopolnjeni. Vendar ko se furaš pod železnico, je senca, ki pada na cesto ena velika polomija. Če bi primerjal, bi lahko rekel, da imajo švicarski siri v povprečju manj lukenj kot ta senca. A tokrat ne govorim o luknjah kot o softverskih hroščih ampak o dejanskih luknjah. Na grafične pogone se ne spoznam in ne vem natančno, kako delujejo, vendar pa vem, da se take luknje da zaflikati. 

Kar manjka pri nastavitvah je AA, anti-aliasing ali glajenje robov. Zasledil nisem niti AS, anisotropic filtering ali anizotropičnega filtriranja. Sicer bolj malo poznam delovanje tega sistema, a kolikor vem, naj bi šlo za filtriranje tekstur, kar bi morda lahko izboljšalo sence.

Fizikalni model

Igralci so skozi razvoj iger večkrat godrnjali nad nemogočim v igrah. Na mestu je vprašanje, kaj natančno je nemogoče v Sci-Fi igrah tipa Doom ali Half-Life. Čeravno nam je všeč surrealistična vsebina, pa bi radi, da se pojavlja v okviru Newtonovih teoromov. Je pa spet vprašanje, če pride taka vsebina potem do izraza.

Res je, da v GTA surrealističnih vsebin skorajda ni. Morda je skok z višine 100m v San Andreasu bil privlečen za lase. Presenetil je tudi jetpack, čeprav je res, da kadar gre za izume vojske, nikoli ne moremo z zagotovostjo trditi, kaj je surrealistično in kaj ne.

Izjemno je dodelano obnašanje avtomobila, ki ga ne moremo kar tako sukati in se obnašati kot mali bogovi na cesti. Če hočemo zvoziti ovinek moramo bodisi izjemno upočasniti z navadnimi zavorami ali pa tvegati z ročno zavoro, ki nas največkrat preveč zasuče, da bi lahko mirno peljali naprej. Ob hudih trkih nas vrže iz avtomobila, zato bi predlagal, da se Niko priveže, ampak očitno varnostnih pasov doma ni poznal.

Wrap-up

Opisov po spletu nisem prebiral, preden sem igro naročil. Nakup je bil tako samoumeven, da za trenutek nisem okleval, preden sem oddal naročilo. Pa to obžalujem?

GTA IV ni kot njeni starejši bratje. Zgodba je zastavljena drugače, izboljšan je način igre, grafična srčika. Pregled nad vsem ima fizikalni model, ki skrbi, da poteka vse v okviru 300 let starih teoremov.

Z GTA IV smo dobili dobro grafiko in fizikalni model, ki je tako dober, da glava peče.

Je to sploh še igra? Ali je morda simulacija? In na koncu vseh koncev, je to sploh še GTA?

Ni! Vsaj tak ne, kot smo ga vajeni. Nismo več bogovi in verjetno ne bomo več. Pa bomo kljub vsemu igrali? DA.

Kaka dva meseca nazaj, veste, me je pot ponesla v deželo vzhajajočega sonca (nadalje smo ugotovili, da tega izraza tam pač ne uporabljajo). Ker se zna 10 urni let vleči, sem se odpravil oborožen do zob, z The Economistom in WIRED magazinom.

A kakor je že iz naslova razvidno, me je prepričal The Economist.

Finančna kriza in recesija sta temi, ki spremljata večino člankov. Zdi, da je tega dovolj na vsaki radijski frekvenci, vsakem televizijskem kanalu, vsaki internetni povezavi – na vsakem koraku skratka. A vse to je v veliki meri zelo senzionalistično; hkrati pa se o tem poroča kot o črni kroniki – navajanje števila ropov, prometnih nesreč, umorov … Morda kdo poreče, kaj pa razlikuje trg od črne kronike: nacionalizacije, padci borznih indeksov (in s tem samih delnic), stečaji … 

Načeloma ni razlik, vsaj dokler govorimo v mejah normale. Če je v danem obdobju povprečno število ropov na dan 200, ne gre iskati vzrokov v družbi. Ko znotraj tega obdobja statistika enega ali parih dni občutno preseže meje povprečje (recimo 600 ropov na dan), je za razliko med povprečjem in trenutno številko kriv nek zunanji faktor. Na trgu je zadeva popolnoma enaka. V danem obdobju je povprečno število stečajev na mesec 500, nato pa poskoči na 1500, 2000 ali več. Čeravno vedo pri sunkovitih poskokih statistike v črni kroniki razni strokovnjaki povedati marsikatero nebulozo, se tega pri finančni in tržni krizi vzdržijo. Morda je prav tako. Zato pa to dejavnost prevzamejo ljudje, ki ne le, da znajo pravilno anazlizirati statistiko in jo logično povezovati z ostalimi, ampak znajo za temi podatki poiskati tudi ostale faktorje, dejavnike, vplive in nenazadnje, ljudi. In ti, ki to znajo so pisci Economista.

Morda to daje občutek, da je Economist zgolj poslovni, finančni in ekonomski cajtung. Dejansko sta poslovni (Business) in finančno-ekonomski (Finance and economics) zgolj dve izmed 16 rubrik (prva reportaža, Evropa, Velika Britanja, Bližnji Vzhod in Afrika, Združene Države Amerike, posebna reportaža, Amerika, Azija, Mednarodno, Posel, druga reportaža, finance in ekonomija, znanost in tehnologija, knjige in umetnost, nekrolog, ekonomsko-finančna statistika). Reportaže (briefings) so ponavadi kronologi kakega določenega dogodka ali trenutnega stanja na kakem območju ipd. Posebna reportaža je enovit del znotraj revije, ki v obsegu šteje med 15-20 strani. Pred kratkim je bila reportaža na porušeno gospodarstvo, kasneje o Rusiji, zdaj o Indiji. Znotraj te rubrike ni zgolj en članek, marveč več kratkih, ki pokrivajo različne teme.

Pojavi se problem, ker je revija tednik in zaradi takega obsega nikakor ne morem prebrati vsakega članka. Kar je najbolj aktualno je seveda na začetku vsake rubrike in ponavadi zaseda par strani, včasih manj, včasih več. Objave nastanejo na osnovi statistik, podatkov, raziskav, ki so do potankosti interpretirani. Sarkazem po večini ni uporabljen, tam kjer pa je, pa popolnoma doseže svoj namen. Eden izmed takih je definitivno sledeči stavek:

“China celebrated the 60th aniversary of the United Nations Declaration of Human Rights by arresting dozens of peaceful protesters.”

Pristop do razloženih in opisanih situacij kritičen, a vljuden. Kolikor sem prebiral ostale velike novičkarske portale, nikjer nisem zasledil uporabe predpone Mr (gospod). V Ekonomistu je ta strogo uporabljen, kadar je omenjen zgolj priimek (Mr Obama); kadar pa je izpisano celotno ime, Mr odpade (Barack Obama). Praksa, ki bi jo lahko prevzelo več medijev, ker izraža nek osnoven vljudnosti odnos do omenjene osebe.

Sicer se zdaj zdi, kot da sem popoln pristaš te revije in jo bom zagovarjal za vsako ceno. Nič ne morem reči, kajti vse do zdaj mi je bilo všeč. Če bi bila težava v vsebinskih napakah, bi to nekoliko težje odkril, glede na to, da ravno ne poznam zakonov ekonomije in niti ne morem odgovarjati na argumente, ki jih revija podaja. Po drugi strani je pa to priložnost, da v svet ekonomije zajadram in s tem morda tudi v svet finančništva in vlaganja. Morda.

Na Diggu se je pojavil posnetek, Sarah Palin Got Pranked. Gre za izjemno delikatno situacijo, v kateri se znajde kandidatka za podpredsednico ZDA; pokliče jo namreč nek gospod, ki trdi, da je Nicolas Sarkozy in naivna Sarah, ki že tako ne dobiva kaj prida komentarjev glede njene razgledanosti, inteligence in pameti, pade na finto. Vredno ogleda oz. bolje rečeno poslušanja. Daily Kos ima prav, EPIC FAIL!

Tukaj pa je še besedilo